To moralno tveganje je v tranzicijskih državah podobno in kajpada še bolj izrazito, čeprav navidezno prihaja z nasprotne strani. Tu temeljni razlogi za nezaupanje tičijo na čereh nerazvitih tržnih institucij in pravnega reda, pa politični koruptivnosti poslovnih elit in kajpada vsesplošni frustraciji o enkratnih priložnosti, ki jih ponuja postsocialistična lastninska tranzicija. V Sloveniji so v zadnjem času v ospredju vsaj tri temeljne dileme. Temeljni razvojni problem države postaja po končanem lastninjenju predvsem korporativno upravljanje in menedžersko vodenje podjetij. Želena ofenzivnost prestrukturiranja slovenskih podjetij pred vstopom v EU je namreč odvisna od učinkovite razvojne koalicije med interesi lastnikov, menedžmenta, poslovnih, tržnih in javnih partnerjev, ki tvorijo krog širše družbene odgovornosti podjetij. In tu se prvič zalomi. Nadzorni sveti so namreč izgubljeni v morju delniških, menedžerskih in partnerskih interesov in v navzkrižnih notranjih informacij. Velika Britanija je že leta 1992 pripravila kandburijski model priporočil o korporativnem upravljanju in nadzoru, ki je vključeval vse temeljne dileme podjetniškega upravljanja in vodenja. In podobno velja tudi za sedanjo dramatično razpravo in pripravo ukrepov v ZDA in tudi drugod v okviru držav EU. Slovenija potrebuje torej jasno opredelitev možne poslovne prakse na področju lastniške koncentracije, računovodskih in nadzornih pravil, različnih kompenzacijskih modelov nagrajevanja menedžerjev, skupaj z oblikami menedžerskih odkupov. Tu je nenavadno pomembna odgovornost gospodarske zbornice in tudi vlade, da spoznata premik od makrokorporativizma k hierarhičnem omrežju sodobnega poslovnega partnerstva in lastniškega upravljanja podjetij.