V primerjavi s prenosom lastništva družbe (novi lastnik vstopi v obstoječo družbo) je za prenos podjetja s. p. značilno, da prevzemnik ali naslednik ne vstopi v obstoječe podjetje kot novi lastnik, temveč mora status s.p registrirati na novo, z novim transakcijskim računom, pridobiti novo obrtno dovoljenje (če je predpisano) idr. Pri prenosu sredstev - če govorimo o nadaljevanju (kontinuiteti) dejavnosti - se zato mora pojaviti položaj s. p. prevzemnika in s. p. prenositelja, torej dveh gospodarskih subjektov. Takšen položaj pa nekatere napeljuje k sklepanju, da gre v primeru prenosa sredstev s. p. za običajen promet med dvema davčnima zavezancema z vsemi davčnimi posledicami (brezplačen prevzem sredstev naj bi prinašal izredne prihodke, olajšav ni mogoče prenašati, v preteklosti pa je celo prevladovalo stališče, da je za te prenose potrebno obračunati tudi DDV). V nadaljevanju predstavljeni argumenti prepričljivo izkazujejo, da pri univerzalnem prenosu podjetja s. p. teh pravil ni mogoče, sploh pa ne pravilno uporabiti. Seveda pa kaže opozoriti, da davčni zavezanci pri teh prenosih pogosto delajo napake, kar ima lahko za posledico precejšnje davčne obveznosti. Zlasti problematično je dejstvo, da se te napake običajno ugotovijo šele pozneje, pri opravljanju davčnega nadzora, napak pa potem, ko je bil prenos opravljen na nepravilen način, ni več ni mogoče popraviti. V tem tiči tudi razlog, da je v delovnem gradivu nove davčne zakonodaje izrecno predvideno, da bo opravljene prenose dejavnosti moral potrjevati tudi davčni organ. Zato je vsekakor nujno, da se davčni zavezanci pred prenosom vedno posvetujejo z davčnim strokovnjakom.