Kupovanje hiše za veleposlaništvo je bilo nepozabno. V tistem letu, torej leta 1999, se je varčevalo kar nekoliko preveč in zdelo se mi je, da bo ob koncu leta ostalo nekaj neporabljenih sredstev. Neporabljena sredstva proračunskih uporabnikov se morajo vrniti v proračun in zato je konec leta vedno eno od pomembnih vprašanj, kako priti s sredstvi “na ničlo”. Če jih je porabnik porabil preveč, mu jih zmanjkuje, če pa premalo, jih je treba porabiti do konca leta, seveda ne za katerikoli namen, temveč za enega od vnaprej predvidenih. Skrbno sem pazil, da sem imel v drugi polovici leta kakšno ponudbo za hišo stalno na zalogi. In decembra sem dobil namig, da naj le pripravim vse potrebno, saj bi morda pa le bilo mogoče urediti kakšen nakup, kajti najbrž bo treba nekaj sredstev porabiti. V približni višini sredstev, ki sem jo ocenil za še sprejemljivo, sem pripravil tri ponudbe. In sem čakal. Kazalo je že, da iz te moke ne bo kruha. Sedemindvajsetega decembra pa sem okrog pol enajstih dopoldne dobil telefonski klic iz Ljubljane, da če do ene ure popoldne istega dne, torej v dveh urah in pol, uredim vse potrebno za ogled objekta naslednji dan in če do tedaj pripravim tri ponudbe, bo komisija še danes odpotovala v Pariz na jutrišnji ogled hiše. Imel sem tri ponudbe in takoj se je bilo treba odločiti, katera bo prava: ne preslaba in ne predraga. Ocenil sem, katera je prava in kateri dve nista. Le lastnikovega imena se nisem mogel spomniti, posredniki, ki jih je lastnik najel in prek katerih sem ponudbo dobil, pa so že bili na novoletnih počitnicah. Na srečo se je imena spomnila moja tajnica, poiskali smo ga v telefonskem imeniku in uredili vse potrebno za ogled naslednjega dne. Če samo pomislim, da sem imel za odločitev nekaj manj časa, kot ga navadno potrebujem za nakup novih čevljev, me kar čudno prešine. Prihod komisije je bil formalnost, z izjemo ene točke, to je višine sredstev. Ta je bila omejena navzgor. Imel sem srečo. Moja izbira je bila še v okviru omejitev, drugi dve ponudbi sta bili predragi. Hkrati pa sem bil zelo vesel, saj so bili člani komisije zadovoljni z mojo izbiro. Večkrat kritiziramo tiste, ki so prostore kupili ali najeli. A če bi vedeli, v kakšnih okoliščinah, s kakšnimi omejitvami in kakšno pomočjo je potekala izbira, bi rezultate najbrž mnogo bolj cenili.