Vsako leto na god svetega Štefana Zanigrad ponovno zaživi. Od blizu in daleč prihajajo tisti, katerih korenine izvirajo od tod, njihovi prijatelji in znanci in seveda lastniki in ljubitelji konj. Tudi letos je bila starodavna cerkvica (15.stoletje) premajhna za vse udeležence maše, ki jo je letos daroval koprski stolni župnik Jože Pegan ob somaševanju štirih duhovnikov, a so mnogi kljub dežju vztrajali in sledili maši na prostem pred cerkvijo. Na travniku nedaleč stran pa so se že zbirali jezdeci in lastniki konj (letos jih je bilo več kot petdeset) in se pripravljali na trenutek, ko bo na vrsti blagoslov konj Ta se je tudi res začel po kratkem nagovoru duhovnika o tem, kako so tudi živali vključene v odrešenjski načrt, o čemer priča že zgodba o Noetovi barki, in o tem, kako smo zato ljudje zanje dolžni lepo skrbeti. Ko so bili konji in jezdeci požegnani, je bila na vrsti priložnost za klepet med znanci, ki se morda srečajo le enkrat letno prav v Zanigradu. Prireditelji so vabili na srečelov in kozarček. Gotovo bi mnogi ostali do poznega popoldneva, če ne bi vztrajno deževalo. Morda pa bodo imeli z vremenom več sreče prihodnje leto, ko bodo gotovo spet prišli na to lepo srečanje, ki ga greni edino zavest, da je Zanigrad vasica, kjer preostale dni v letu ni več življenja.