A nismo bili uslišani. Na Krfu je deževalo, kot da smo v Amsterdamu in ne v sončni Grčiji. Z Grazianom sva našla prelepe ulice pod oboki, polne majhnih trgovin s spominčki, kjer je bilo mogoče kljub kislemu vremenu lepo delati. Fotomodeli na Krfu so bile Nina, Maja, še ena Nina in Katja. Smiljan in Ksenja sta iz prve kavarnice, ki je bila pri roki, naredila zasilni frizerski salon. »Pa lastnik dovoli?« sem vprašal Ksenjo, ki je že razporedila svoje šminke po pultu. »Navdušen je!« je rekla in v njenem glasu ni bilo čutiti ironije. Zgodba se je nato ponavljala vse dni, kar smo delali v Grčiji. Grki so bili čisto zares navdušeni nad našim delom, no, pravzaprav nad našimi fotomodeli. Dekleta, ki so skoraj vsa visoka tam okrog meter osemdeset in večinoma svetlolasa, so delovala kot z drugega planeta. Še preden smo začeli fotografirati, sta se pri meni oglasila dva lastnika trgovinic z nakitom in ponudila »very good price for your girls«. Skupina Japonk, ki je prišla mimo, se je ustavila in nas »pofotkala« po dolgem in počez. Da bodo doma na Japonskem pokazale, kako lepe so Grkinje. Pozno popoldne smo v prelepem starem mestnem jedru še imeli toliko časa, da smo popili kavo sredi trga pred staro beneško palačo, ki je sedaj mestna hiša in županova rezidenca.