Tako je. Pa ne nujno zavestno. V luči evolucijske paradigme, ki temelji na sebičnem genu, je bistvo v tem, da gen skrbi za svojo reprodukcijo - in to je vse. Naša življenja so zelo heterogena, danes imamo veliko drugih možnosti: lahko se odpovemo celotni viziji lastne reprodukcije, lahko se odpovemo spolnosti in vsem drugim oblikam zadovoljevanja, toda vsaka stvar, ki pomeni brzdanje lastnih potencialov za reprodukcijo, je v evolucijskem smislu za posameznika negativna. Duhovnik, ki se je odločil za celibat, je evolucijsko na slabšem. Nekatere sociobiološke teorije so sicer poskušale razlagati duhovniški poklic kot nekakšno skrito strategijo, ki se ji je reklo sneaky male, prihuljeni samec, po kateri naj bi bil duhovnik, ki se je zaobljubil celibatu, pri ženskah še bolj zaželjen. To seveda ni najbolj smiselno, sodobna evolucijska psihologija meni drugače: človek je zelo fleksibilen, med evolucijo je prišlo do tako velikega povečanja njegovih umskih zmogljivosti, da je dejansko postal sposoben upirati se lastni naravi. Lahko se odločamo za kontracepcijo, samomor, celibat, kar koli, lahko smo, skratka, sovražniki svojih lastnih genov. To je stranski produkt te silne hipertrofije kognicijskih zmogljivosti. Človek se je začel kognicijsko oziroma mentalno razvijati zato, ker je tekmoval - zvitejši in pametnejši je imel boljše izhodišče za naprej, več potomcev in podobno. Nato je nastopila zavest in samospraševanje, ki pa ima lahko prav nasproten učinek. Negativne lastnosti so pač prišle zraven, toda očitno je bilo več pozitivnih, saj smo preživeli in se celo strahotno razbohotili po planetu.