Morda bi bilo kar preveč preprosto, ko bi socialni partnerji sami od sebe zbrali tolikšno kulturo medsebojnega komuniciranja, da bi si zaupali in da bi znali vsak zase definirati okvir skrbi zgolj zase, hkrati pa še za preostale sogovornike za socialno mizo. Za takšno opredelitev bi potrebovali izredne razmere, ki pa so bile takoj po osamosvojitvi zamujene, zdaj pa očitno gospodarska in socialna slika še zdaleč ni tako slaba, da bi se bilo treba nemudoma »vzeti skupaj«. In tako ne delodajalce ne sindikate pretirano (še) ne skrbi obilica dela, ki jih čaka v novem letu. Morda spet zato, ker je skrb za lastno reprodukcijo tako zelo ločena in oddaljena od skrbi za nacionalne interese. Poglejmo konkretno.