Če družbo razumemo kot celoto zvez med posamezniki, katero tvorijo deli, ki so odvisni eni od drugih in znotraj katere se varuje možnost lastne reprodukcije, torej kot totaliteto družbenih odnosov v marksistični terminologiji cf. Zakošek 1990., moramo v skladu z do sedaj predstavljenim pristopom predpostaviti, da se del jezikovne komunikacije med posamezniki in skupinami, iz katerih je sestavljena družba, realizira v sferi javnosti in zato pripada domeni javne komunikacije: pošiljalci in prejemniki takih sporočil predstavljajo - kot smo že rekli - enega od elementov konteksta jezika javne komunikacije. Glede na to, da je javna komunikacija determinirana s statusi in vlogami govorcev in poslušalcev v njej in ker ti statusi in vloge izhajajo iz socialno relevantnih relacij in da s svojo mrežo odnosov vzpostavljajo znotraj celote družbe posamezne družbene skupine, je vprašanje, katere skupine se izkazujejo kot pomembna določila konteksta javne komunikacije. Vsak posameznik namreč sodeluje, kot smo prav tako že povedali, v več različnih skupinah, in bolj ko je družba kompleksnejša, večje je tudi število skupin, vendar samo nekatere od njih omogočajo svojim članom sodelovanje v javni komunikaciji. Posameznik je lahko na primer član določene družine, navijač določenega nogometnega kluba, odvetnik, pripadnik politične stranke in član parlamenta, vsaka od teh vlog pa ga postavlja v različen odnos s prostorom javnega komuniciranja in njegovimi kanali.