Nad temi statističnimi podatki bi se morali zamisliti vsi, ki v Zgornji Savinjski dolini mešajo gospodarske in politične karte. Morda še najbolj preteklo nedeljo izvoljena poslanca, ki se, če smemo verjeti njunima predvolilnima programoma, zavedata resnosti. Jakob Presečnik se bo poleg ostalega zavzemal za nova delovna mesta v vseh občinah in Mirko Zamernik pozna ideje, ki bi s pravičnejšo razdelitvijo državnih pomoči odprle veliko kvalitetnih delovnih mest. Kolikšen bo izkupiček teh napovedi je seveda tvegano napovedovati, vendar so pretekle izkušnje takšnih in podobnih napovedi bridke. Resnica je namreč takšna, da je z redkimi izjemami celotno zgornjesavinjsko gospodarstvo na psu, kar pomeni, da je celotno dogajanje samo še posledica prizadevanja posameznikov za ohranjanje lastnih pozicij, ki jih zasedajo še iz jugoslovanskih časov. Vprašajmo se, koliko denarja, ki ga je doslej namenila država tukajšnjemu gospodarstvu, je bilo dejansko porabljenega za razvoj in odpiranje novih delovnih mest in koliko za razne gasilske ukrepe in odplačevanje bančnih kreditov, kar je sliko realnega stanja v celoti zameglilo in ekonomski položaj firm še poslabšalo. Takšnega denarja dolina preprosto ne potrebuje, kajti skrajni čas je, da se soočimo z realnostjo, ki je kruta, vendar odrešujoča. Mrtve je potrebno pokopati, pogrebcem pa se po njihovih zaslugah zahvaliti za dolgoletna prizadevanja, vsakršno podaljševanje agonije pod pretvezo socialne je enako tempirani bombi.