Poleg feministk, deloma tudi marksistov, pa so si Lacana in njegov koncept ‘izpraznjenega subjekta’ izposodili še Baryl Schlossmann (Joyce’s Catholic Comedy of Language, University of Wisconsin Press 1985), Robert Krokowski (Verfürungen einer letter (Auch Joyce: nicht nur Lacan); Verlag Stephanie Castendyk 1985) in Patrick McGee (Paperspace: Style as Ideology in Joyce’s Ulysses; University of Nebraska Press 1988 & Telling the Other: The Question of Value in Modern and Postcolonial Writing; Cornell University Press 1992). ga poskušajo brati v duhu ‘veliki Drugi ne obstaja’, kar bomo problematizirali o razdelku o Jacquesu Derridaju, ki ravno na osnovi tega vodila gradi svojo interpretacijo Joycea. Jean Michele Rabaté, najbolj pronicljiv joyceovec, ki uporablja francoske mislice, podobno kot Lernaut kritizira Lacana ravno zaradi njegove avtoritativne drže, ki naj bi bila protislovna s tistim, kar je poskušal pokazati. Zato naj bi bilo v prvi vrsti potrebno potegniti ločnico med Joyceom in Lacanom, ne pa iskati podobnosti povsod. Primerjaj: Augmented Ninth... 1984, str. 195-206. Rabatéove knjige o Joyceu so: James Joyce: Portrait de l’auteur en autre lecteur (Cistre-Essais 1984, angl. prevod: James Joyce: Authorized Reader, John Hopkins University Press 1991), Joyce upon the Void: The Genesis of Doubt (Martin’s Press 1991); slednja je zbirka Rabatéovih tekstov o Joyceu, ki so bili že objavljeni v francoščini. Tudi Rabaté v svojih številnih tekstih dokazuje, da sta tako avtor kot bralec Joyceovih tekstov en in isti problem, tezo pa poveže s statusom teksta kot takega (ne več procesa označevanja, ki naj bi mu bil lasten). Tukaj podobnost med njim (in ostalimi omenjenimi interpreti) ter Lacanom zagotovo igra določeno vlogo, toda ne gre je enostransko poenostaviti. Lacan se v svoji ‘interpretaciji’ distancira od ustaljenega kritičnega branja Joycea, in ga podredi ravno svoji lastni poziciji, iz katere se loteva ‘branju analitičnega diskurza’ kot takega. Lacanovo branje Joycea je nikakršne branje (tudi Lernaut dvomi, da bi Lacan Joycea sploh bral; prim. Lernaut 1984, 196 -- s čimer se seveda ne moremo povsem strinjati) in sledeč njegovi logiki označevalca bi lahko rekli, da je (eno) takšno interpretacijo joyceovstvo tudi nujno potrebovalo. Namreč nikakršne branje v smislu pedagoškega razumevanja, ki je lastnost univerzitetnega diskurza faktografskega joyceovstva, ampak iskanje učinka tega istega univerzitetnega diskurza, kar pa hkrati povzroči poseben učinek tudi na njegov psihoanalitični diskurz; preprosto opiše razloge hipostaze nekega diskurza (ne več le objekta).