Bojan Gorenec vedno znova pripravi meditacijo o razsežnostih slike, ki je zanj medij z dolgo, včasih obremenjujočo, včasih inspirativno zgodovino. Tokratna razstava je osredotočena na slikarjevo, avtorsko vpletenost v podobo (v vseh njenih razsežnostih), ki pod njegovim čopičem ali z drugimi sredstvi nastaja na platnu. Mimetična komponenta teh slik je povsem podrejena avtorjevi refleksiji lastne pozicije v sočasnem svetu podob in njihovi drugačnosti, posebnosti v primerjavi z zgodovinskimi vzorci. Pri tem ne izhaja iz lagodnega potovanja v zgodovino, temveč prevzema danosti (formalne, vsebinske, evolutivne) slikarskega medija na podlagi njegove vpetosti v sočasno medijsko prizorišče, ki je že tako zasičeno z vizualnostjo, da imajo (med vsemi drugimi evidentnimi specifikami sodobnosti) očesni zdravniki po lastnih pričevanjih vedno več dela. Zahtevna naloga, v tej goščavi vizualnih stimulusov in vzorcev, najti izraz, povezave med raznorodnimi načini in sistemi vizualne reprezentacije, je ena od ključnih nalog, ki si jih ves čas svoje ustvarjalne poti zastavlja Bojan Gorenec.