Ravnokar sem bil v Angliji. Vsi so bili navdušeni nad njo. Knjigotržci mi ponujajo najširšo distribucijo, oglaševanje na način kuharskih knjig, z oglasnimi panoji. Nekateri so hoteli takoj naročiti 5000 izvodov. Zavedajo se, da je knjiga potencialna uspešnica. Obhajamo tridesetletnico punka, ki je že zdavnaj vstopil v mainstream. Ob vseh knjigah o njem se je pojavila kompletna knjiga, ki ne pripoveduje samo o Sex Pistols, marveč o vseh 15.000 mladih ljudeh, od katerih bo vsak v njej doživel svojih pet minut slave. In z njimi vsi sorodniki, prijatelji, otroci. Rekel sem jim, da si bom vzel čas za premislek. Vendar se mi upira že sama pomisel na skladovnice mojih knjig v knjigarnah mogočne družbe, v osrčju biznisa, proti kateremu se je kultura »naredi sam« skušala postaviti kot alternativa. Morda sem naiven, toda to zares zaudarja. Kaj je dobiček proti dvajsetim letom predanega dela? Knjigo sem v duhu »naredi sam« naredil in izdal sam, je prenos te kulture v knjižno obliko. Je vredno zaradi denarja razprodati lastno integriteto? Ker je knjiga o glasbi in ploščah, ki so jih prodajali v manj kot 500 izvodov, se mi zdi najprimernejši način, da se vest o njej širi od ust do ust, brez celostranskih oglasov in oglaševalskega pompa.