V skrčeni, vendar ne povsem linearni dekonstrukciji dramaturginje Nane Milčinski je »njen« Portret – zgodba o Isabel Archer in njenem obstajanju znotraj lastnega pojmovanja svobode, ki ga korenito zamaje izbira preračunljivega moža – osredinjen ne le nanjo, ampak tudi na njo obdajajoče ter vanjo vstopajoče in iz nje izhajajoče širše, družbeno-zgodovinske in umetniške zvezanosti. Gre pravzaprav za nekakšen princip same »portretnosti«, ki osebe iz romana – v prvih igralskih pojavitvah predstavljene na način opisne (in posebne odrske) osvetlitve – poveže s projekcijami slikarskih portretov (denimo znamenite Botticellijeve Venere) in arhitekturnih podob, mestoma pa tudi tekstovnih stenskih zapisov. Od posnete, v žensko-moški izmenjavi Jamesonov glas privzemajoče pripovedi, ki ob podajanju bistvene vsebine tudi razgibano prelomi s siceršnjim dogajanjem – zato bi je ob raztegnitvi slednjega (v nekako drugi polovici uprizoritve) želeli še več –, se zgodbena linija odvija predvsem prek igralskih podajanj. Skladno z režijskim pristopom so ta psihološko skrajno reducirana, gostijo se v govornih izrazih in natančno premišljenih premikih, pri čemer ponekod iz-stopijo oziroma svojo scensko (tudi z nekaterimi bolj geometričnimi projekcijami dialog vzpostavljajočo) nalogo opravijo še posameznikom pripisani atributi (set krožnikov, sokol, dolgi palici, kup visečih škarij in podobno), drugod pa za določitve (z recimo filmsko poslikavo) poskrbi kostumografija Alana Hranitelja. Posedeni okrog osrednjih peskovnikov (s simbolnimi odprtinami), kjer se ob mirnosti prehajanj, prešitih z odmerjeno valovitimi glasbenimi tokovi Petra Penka (dopolnjenih še z nekaterimi pevskimi sekvencami), v vsej svoji – v tem že tudi pozornost odžirajoči – ekstenzivnosti »zgodi« roman, smo tako priče njegovi uprostorjenosti in razplastitvi, ki jo živo udejanjijo uprizoritveni zamisli zvesti, bolj in manj uspešni igralski prispevki. V ospredju se nedvomno pokaže tisti Jane Zupančič, ki se kot naslovna gospa ugleda v razmerjih z okolico, notranje ubrano zapušča posamezno mesto, da bi v skladu z lastno integriteto stopila na novo; v sledenju sebi se pokončno sooča s svojimi snubci in spremljajočimi preizkušnjami, na samem koncu pa naravnost utelesi potrpljenje.