V skladu z 48. členom CZ carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo tako, da izpolnjena deklaracija vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek, hkrati pa ji mora priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka. Iz navedenega izhaja, da z enotno carinsko listino carinski deklarant zahteva, kako naj se blago carini. Tako lahko predlaga ugodnejšo obravnavo blaga na način, da v ustrezno polje enotne carinske listine, to je polje 36 oziroma 39, vpiše ustrezno šifro, če pa tega ne stori, velja, da ugodnosti ne uveljavlja, zato za blago veljajo običajne carinske stopnje. Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Ker je enotna carinska listina pravilna, tudi ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, ki določa, da lahko carinski organ po svoji lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta preveri deklaracijo tudi po prepustitvi blaga, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, če pa naknadno preverjanje deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, carinski organ sprejme potrebne ukrepe, da uredi nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so na razpolago. Glede na ugotovljeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Sodišče se tudi ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da državna podsekretarka, ki je podpisala izpodbijano odločbo, nima veljavnega pooblastila za odločanje v upravnem postopku. V skladu z določbo 1. odstavka 28. člena ZUP v upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi drugače določeno. V skladu z 2. odstavkom istega člena lahko predstojnik pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka F.F. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. ... z dne ..., in torej pooblastilo predstojnika ima. Po presoji sodišča namreč pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo preneha z odvzemom ali preklicem. Po presoji sodišča ima zaradi vsega navedenega imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP, zato ni podlage za uporabo 35. člena ZUS. Ker je imela tožeča stranka ves čas postopka možnost sodelovanja, dejansko stanje pa ni bilo sporno, ustna obravnava v upravnem postopku v skladu s 154. členom ZUP, ni bila potrebna, kot tudi ni potrebna glavna obravnava v tem upravnem sporu, saj 1. odst. 59. člena ZUS-1 določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožečo stranko in toženo stranko ni sporno.