Thompson nato primerja sodobne organizacije z Webrovim idealnim tipom. Birokracije še vedno delujejo po pravilih, toda narava pravil se medtem spreminja. Namesto, da bi bilo natančno določeno, katere naloge je treba opraviti, je bolj poudarjena zahtevana vrsta vedenja. Hierarhije še obstajajo, a nič več ne določajo, da ima vsaka oseba zelo določeno področje pristojnosti. Pričakuje se večjo fleksibilnost in raznovrstne veščine. Zaposleni, ki so na dnu hierarhije, imajo lahko več možnosti za uporabo lastne iniciative, vendar je njihovo delo še vedno skrbno nadzorovano. Posamezni deli organizacij so lahko dobili več avtonomije, kar pa ni vodilo k pravi decentralizaciji moči. Sedaj obstaja "več sofisticiranega usklajevanja in okrepljenega nadzora nad strateškimi viri in odločitvami". Tisti na vrhu hierarhije ohranjajo nadzor nad vsemi pomembnimi odločitvami. Nazadnje pa Thompson domneva, da so se organizacije oddaljile od nekdanjih zahtev po neosebnosti in racionalnosti birokratov v izvrševanju njihovih dolžnosti. Novi poudarki na "korporativni kulturi" spodbujajo zaposlene, da se s čustvi vključijo v svoje delo in "da ljubijo svoje podjetje" (korporativno kulturo predstavljamo kasneje, glej str. 298-9).