Dan po dejanju tolmačke za gluhoneme me je vsa vznemirjena poklicala ukrajinska izseljenka: »Misliš, da je Dmitruk to naredila iz prepričanja ali so ji plačali z ameriškim denarjem?« Kako hudiča pa lahko človek to ve? Toda, tudi glavni urednik časnika Kijevski telegraf Vladimir Skačko je javno izjavil, da novinarji v navidezni gonji po svobodi medijev sledijo predvsem lastnim interesom: »Lahko je biti heroj dva dneva pred koncem volitev. Kje pa so bili pred nekaj meseci?« Še več, kaj se je zgodilo z ukrajinskimi mediji v zadnjem desetletju po razpadu Sovjetske zveze, da so se družno spustili na raven propagande sovjetskega kova? Da so protestne note nekaterih novinarjev takoj postavile pod vprašaj geste drugih novinarjev – češ da gre le za pravočasno zamenjavo politične angažiranosti na trenutno zmagovalno opcijo. Tako novinar in urednik spletnega časopisa Kriminalna Ukrajina Oleg Jelcov2 meni, da novinarstva v Ukrajini sploh ni več. »Prej so obstajala partijska občila. Potem so bili perestrojkini mediji – ljudje so se učili pravega novinarstva. Po dveh, treh letih so tiste, ki so se naučili novinarstva, na hitro pokupili. Posameznikom, ki so prišli pozneje, pa zdaj ne dovolijo, da bi se učili.« Po mnenju Jelcova, ki je na lastni koži doživel poskus umora, so bili vsi novinarji v Ukrajini v zadnjih letih prestrašeni: »Bojijo se, da bodo ostali brez službe, bojijo se zamud pri izplačilu plače, bojijo se svojo resnicoljubnost poplačati z življenjem ali zdravjem.«3 In kdo so tisti, ki so pokupili najsposobnejše? V času volitev so bili ukrajinski mediji v večinski lasti dveh oseb. Televizijske hiše 1+1, TET, Inter in že omenjena državna UT-1 ter nekaj tiskanih medijev je imel pod nadzorom predsednik Socialistične demokratske stranke Viktor Medvedčuk, ki je bil hkrati vodja administracije predsednika države. Televizijski kanali ICTV, STB in Novi kanal ter časnik Fakti pa so bili v večinski lasti zeta ukrajinskega predsednika Kučme – Viktorja Pinčuka. V predvolilni bitki so se ta občila postavila na stran Viktorja Janukoviča, tedanjega premiera, ki je medtem nadzoroval medije v rojstnem zaledju, v industrijskem mestu Doneck in njegovem okraju, kjer je bil nekoč guverner. Pod Janukoviča so tako spadali televizija Ukrajina, ki poroča skoraj po celi državi, vodilni ukrajinski časopis Segodnja z milijonom bralcev ter šest lokalnih časnikov in dve spletni glasili. Zanimivo je, da se je Viktor Janukovič poskušal tudi javno prikupiti državni televiziji in radiu s predvolilno obljubo. Šestnajstega novembra 2004 je na tiskovni konferenci izjavil, da bo ob zmagi na volitvah z novim letom za dvakrat zvišal plače uslužbencev javnih medijev. Medijska podpora Janukoviča je pomenila, da gledalci v nekaterih oddaljenih regijah Ukrajine, ki »lovijo« le UT-1 in lokalne televizije, ki so v rokah regionalne administracije, niso videli niti tega, kakšen je Janukovičev glavni tekmec – »prozahodni« Viktor Juščenko.4 Mediji so namreč v svoji zvestobi Janukoviču in zaradi kontrole »temnic« izključili iz etra oba predstavnika opozicije – Juščenka in Julijo Timošenko. Filtrirali so tudi politične analitike, pri čemer so bila zaželena mnenja le tistih, ki so podprli Janukoviča. V prid »proruskega« Janukoviča je delovala tudi večina ruskih medijev, ki je med predvolilnim molkom nemoteno predvajala očitno Janukoviču naklonjene5 prispevke. Saj ukrajinska zakonodaja ne more vplivati na ruske televizije in radie, ki oddajajo tudi prek rusko-ukrajinske meje. Nič objektivnejše ni bilo poročanje ruske televizije med volilnimi zapleti. Novinarji iz mesta Harkov so kolege iz ruskih televizijskih hiš ORT in RTR pozvali, naj nehajo predvajati očitne laži. Omenjena kanala sta poročala o množičnih protestih v podporo Janukoviču, čeprav so demonstranti navijali za Juščenka. Sicer se je nezadovoljstvo harkovskih novinarjev nanašalo tudi na to, da ruska televizija ni upoštevala neodvisnosti Ukrajine in je o dogajanju poročala kot o pripetljaju na ruski periferiji. In kdo se je postavil na stran opozicije? V medijsko vojsko oranžnih Juščenka in Timošenka so spadali le 5. kanal, nekaj regionalnih televizijskih postaj na zahodu Ukrajine, časnika Brez cenzuri in Ukrajina moloda ter dnevnik Večernije vesti. Ob tem je treba povedati, da se je 5. kanal v predvolilnem obdobju znašel tik pred propadom. Njegovi računi so bili zamrznjeni zaradi davčnega pregona, sodelavci pa so se zato odločili za gladovno stavko. Na stran oranžnih se je tik pred volitvami postavila drugače načeloma nevtralna televizija Era, ki spada v holding Andreja Derkača, sina nekdanjega vodje ukrajinskega SBU, naslednika sovjetskega KGB.