Alenka Šelih: Zares se v številnih portretih vidi, da so mnoge ženske po poroki odnehale s svojim delom. Marica Nadlišek, mati Vladimirja Bartola, je bila na primer zelo dejavna pisateljica, urednica Slovenke, ki se je uprla Mahničevemu nazadnjaštvu, po poroki pa je pisanje in delo zaradi moževih zahtev in sedmih otrok opustila in kasneje žalostno zapisala, da se je »v teh letih zbrisalo vse moje prejšnje duševno delo«. Zanimiv je tudi primer Kristine Šuler, učiteljice in pesnice, ki je morala biti izredno živahna, bistra, angažirana mlada ženska, ki je delovala na začetku 20. stoletja v Ljubljani, nato pa je zanosila. To je bila seveda katastrofa, nikoli ni povedala, kdo je oče otroka, ampak se je umaknila v majhno štajersko vasico. Izgubila je vse stike z dogajanjem in življenje s stigmo v majhnem kraju je moralo biti grozno. V Ljubljano se je vrnila šele po upokojitvi, a doživljala je samo grozo: vrgli so jo iz stanovanja, hčerko zaprli zaradi informbiroja itn. Oče otroka pa je bil, in to so takrat vedeli prav vsi, duhovnik in literat, a mu ni zaradi tega niti las padel z glave!