Naš pes pa je kar lajal, vse bolj razklano, ko da se želi vmešati v vse to presenetljivo dogajanje nad njim pa sem stopil do njega, da ga pomirim ali za kratko spustim, da se razteče po dvorišču, če ne gre drugače. Toda, ko sem se mu približal in se sklonil nadenj, je še naprej lajal in cvilil, kar je bilo zame skrajno nenavadno, saj sva si bila blizu in že dolgo domača. Nakar sem se ozrl proti koritu, takšnemu velikemu, v kakršnem smo parili mlade svinje, ko jih je mesar Vidovič piknil. V njem, v tej naši 'hâranci' kot smo pravili koritu, je bila slama, in v to korito je pes legal vselej, ko se je spustila temna noč.