»Hu-hu! Hu, hu, hu, hu!« Psi so se zapodili naprej, se razprli kot pahljača, ter lajali in cvilili! Preskočili so z grmičjem porasli svet, se vrnili po svojih sledeh, zakrožili, se ustavili, vsi mi pa smo pojezdili za njimi. Skoraj nemudoma je trop zaznal vonj nekega starega samca in eden od psov ga je prej kot v minuti zgrabil za vrat. Toda kmalu zatem smo prišli na sled nekemu drugemu zajcu – tokrat gibčnemu. Podžgali smo pse, ko so vohljali, kam vodijo njegove stopinje, se pognali najprej v eno smer in nato v drugo, pa križemkražem, skakali v krogu ter tu in tam zdrveli čez vresje, ki se je razprostiralo pred nami. »Tamle je, poglejte!« je kriknil Rhys. »Ušesa so mu zaštrlela!« Potem je Sayer zatrobil v nizu živahnih zvokov, naglih, kratkih in zasoplih, da me je zaščemelo v tilniku. Ko so psi naposled ujeli zajčjega samca, se je Sayer prebil skozi trop, ga zgrabil in visoko dvignil. »Huuu! Hu hu! Huuu! Tako je rog pogumnemu zajcu zatrobil mrtvaško pesem. Potem smo vsi zaukali, psi pa zatulili, vendar je njihov lajež tokrat zvenel precej turobno. »Pa pomolimo k svetemu Baziliju,« je zaklical lord Stephen. »Bog, naš Gospod, vsi smo ena bratovščina, ljudje in živali. Živali so naši bratje in sestre, ta zemlja je tudi nji179