Glede na trenutno dostopne rezultate raziskav je ta protokol edini, ki ob ustrezno dolgi izvedbi (≥ 4 tedne) zagotovi izboljšanje športne sposobnosti v nižinah tudi pri vrhunskih športnikih (Wilber, 2007). Temelji na kombinaciji vsakodnevne dolgotrajne (≥ 12 h) izpostavitve hipoksiji, navadno preko noči in izvajanju osnovne športne vadbe v normoksičnih pogojih. Tako se omogoči proces višinske alkimatizacije, predvsem izboljšanje krvnih parametrov, ob treningu na katerega hipoksija nima vpliva, torej je tudi absolutna intenzivnost vadbe enaka. Glavna hipoteza tega protokola je torej vpliv na oksiforno kapaciteto krvi in posledično povečano sposobnost prenosa kiska do mišic. Pozitivne fiziološke učinke tovrstnega protokola je potrdilo že veliko raziskav, ki so obenem pokazale tudi izboljšano športno (vzdržljivostno) sposobnost. V zadnjem času športniki za aplikacijo tega protokola uporabljajo predvsem normobarično hipoksijo, saj tako lahko spijo v višinski sobi na nižini, kjer izvajajo vadbo. Prednost tovrstnega načina je predvsem v tem, da lahko vsakemu posamezniku omogočimo bivanje na izbrani, optimalni višini v “višinski sobi”. Drugo možnost pa predstavlja stalno prebivanje na višini in vsakodnevni transport na nižinski trening. Alternativo obema prej navedenima načinoma pa predstavlja uporaba dodatnega O2 na povečani višini saj tako lahko simuliramo normoksične pogoje med treningom. V Sloveniji je tovrsten protokol mogoče enostavno izvajati saj je, ob nekaterih zasebnih višinskih sobah, v Olimpijskem centru v Planici in v hotelskem kompleksu na Rogli na voljo večje število normobaričnih “višinskih” sob. Protokol “Spi visoko – treniraj nizko” torej trenutno nudi najučinkovitejši način višinske vadbe in je priporočljiv predvsem kadar želimo izboljšati prenos kisika.