hodnih Berlinčanov. Danes zgodovinarji menijo, da je od konca druge svetovne vojne do leta 1961 iz Vzhodne Nemčije v Zahodno prebegnilo okoli 3,7 milijona Nemcev. Od avgusta 1961 do 1962 je prebegnilo 14.268 ljudi. Leto kasneje je prebegnilo 3155 ljudi, nato pa zaradi vse boljšega varovalnega režima vedno manj. Leta 1976 je tako prebegnilo le 969 Vzhodnih Nemcev, leta 1985 pa samo še 160. Konec osemdesetih je gospodarska kriza socialistične države pripeljala na rob propada, zato so bili nujni ukrepi za večjo konkurenčnost in odpiranje zunanjemu svetu. Ko je na to pot zakorakala tudi velika botra Vzhodne Nemčije Sovjetska zveza, je trmoglava Nemška demokratična republika, ki je želela vztrajati pri starem režimu, ostala brez političnega zaveznika. Vzhodnonemški predsednik Erich Honecker je še v začetku januarja 1989 dejal, da bo Berlinski zid stal še najmanj petdeset ali sto let. Le nekaj mesecev kasneje je v vonju politične pomladi svoje meje odprla Madžarska in čeznje je v trenutku vdrlo na stotine Vzhodnih Nemcev ter nato preko Avstrije prebegnilo v Zahodno Nemčijo. Kmalu zatem so vzhodnonemške ulice preplavili demonstranti in zahtevali novo vlado. Z vodstvom Vzhodne Nemčije se je nato 7. oktobra sestal sovjetski voditelj Mihail Gorbačov in jasno povedal, da tokrat Sovjetska zveza ne namerava intervenirati. Vzhodnonemški voditelji so ostali sami in poskušali pogasiti, kar se je dalo. Politbiro je Honeckerja, ki je predlagal nasilno zadušitev protestov, zamenjal z Egonom Krenzem. Slednjega je že čez nekaj tednov zamenjal Hans Modrow in obljubil reforme, toda s socialistično družbeno ureditvijo. Kljub temu so se protesti nadaljevali. Množice so se zbirale na obeh straneh Berlinskega zidu, dokler ni 9. novembra ljudem zavrelo. Na obeh straneh so se lotili zidu z macolami, lestvami in podobnimi pripomočki, s katerimi bi lahko premagali bariero, ki je tri desetletja ločevala sorodnike, prijatelje, znance … Stražarji so dogajanje le zmedeno opazovali. Nato je padel prvi del zidu in z vzhoda se je na zahodno stran vlila reka ljudi. Za tem je padlo še nekaj metrov zidu in ljudje so si po dolgih desetletjih lahko spet planili v objem. Železna zavesa je padla. Zid je sicer še vedno stal, toda oblast je videla, da nima smisla vztrajati pri represivnih ukrepih, zato je začela izdajati vizume za potovanje na