in v potencialnem stanju, govorimo o avtoriteti; ko je aktualizirana – tako rekoč »na delu«, ko se izvaja – pa se pojavi v obliki kontrole ali pa, če uporaba ni normirana, v obliki dejanskega vpliva(nja). Pomembnost razlikovanja med posameznimi oblikami moči je torej v zvezi s prepoznavanjem situacij, v katerih poskušamo delovati na druge, in v zvezi z načinom usmerjanja moči, ki je na voljo nam samim ali našemu interakcijskemu partnerju: • O vplivu govorimo takrat, ko dejansko učinkujemo na spremembo ravnanj ali stališč drugih (posameznikov, skupin ali javnosti), in sicer na način, ki ni vnaprej predpisan ali izrecno nadzorovan. Kot strokovnjak vplivam z objavljenim intervjujem na javnost, moje mnenje o dogajanju v družini ima drugačno težo kot mnenja njenih članov, ker sem socialni delavec, z delovnimi uspehi in osebnim odnosom vplivam na ostale kolege v službi, z izvajanjem starševske vloge vplivam na stališča svojih otrok itn. • Avtoriteto imam takrat, ko se moč, ki jo posedujem, nanaša na priznano in zagotovljeno pravico do izvajanja vpliva. Avtoriteto ima le oseba z določenim položajem (statusom) v skupini ali organizaciji, ki to osebo opremi s pravili o tem, kako in s kakšnimi pogoji lahko prakticira svojo moč. Kot strokovnjak imam avtoriteto, če sem na službenem položaju, kjer jo lahko izkazujem. Kot vodja mladoletniške tolpe imam avtoriteto, ker zasedam položaj vodje, ki ga določajo (ustaljena, čeprav nenapisana) pričakovanja članov o vedenju osebe na takem položaju. 24