Ziherl: Absolutno se strinjam s to tezo in nikoli ne odgovarjam drugače na vprašanje, kaj je normalna spolnost. Zame je to t. i. dogovorna spolnost, pri kateri eden ali drugi ne utrpi nikakršne psihične ali telesne škode. Ampak tu je šlo za vprašanje, zakaj je človek na tem položaju nekako tvegal neko odklonsko obliko vedenja. V Mosleyjevem primeru tudi ne gre za dogovor v klasičnem pomenu besede, ker je on plačal te ljudi, da so mu ustregli. To sem ocenil kot nekakšno že skorajda odvisniško obliko vedenja, ki bi lahko bila popolnoma normalna ali običajna, če bi to počel s svojo partnerko, ki bi uživala v svoji vlogi. Kadar pa mislim, da gre za odvisnost od spolnosti, je pa to nekaj podobnega kot odvisnost od droge. Ko človek zapelje v odvisnost, to mora početi, ne glede na posledice. On je bil opozorjen na možnost, da ga bodo odkrili, pa si kljub temu ni mogel kaj, da si tega ne bi stalno privoščil. Ocenil sem, da je gospod že zajadral v odvisniško obliko vedenja. Ko sem rekel, da ima težave v spolnosti, sem pa mislil na težave v svoji siceršnji spolnosti. Recimo, da ima partnerko, s katero ima t. i. dogovorno spolnost. Ravno zato je postal odvisen od neke druge oblike vedenja, ker v svoji primarni spolnosti, običajnem spolnem odnosu, po dogovornem principu ni mogel izživeti svojih fantazij. Nič ne bi bilo narobe – če pustimo tisti grozni dodatek v oblačenje nacističnih uniform in obleke ujetnic v koncentracijskem taborišču –, ker samo to mazohistično in sadistično obliko spolnega vedenja lahko prakticira par čisto zadovoljivo v okviru normalnosti.