O učencu in učitelju je spregovoril med drugimi Richard Bach v knjižici Galeb Jonathan Livingston, majhni in hkrati veliki, kot je to tudi, recimo, Exuperyjeva knjižica Mali princ, s katero so je mnogi primerjali. Ta Bachova svetovna uspešnica s posvetilom: Pravemu galebu Jonathanu, ki živi v vsakem izmed nas, pripoveduje o galebu, ki izstopa iz jate. Ne zanima ga, kot večino galebov, le zadovoljitev potrebe po hrani, temveč let kot višji smisel in cilj življenja. Zato se ves posveča učenju letenja in si prizadeva v tem doseči popolnost. Zaradi tega je izobčen iz jate in obsojen na osamitev, kot so najpogosteje iz vsake skupnosti izobčeni in na osamitev obsojeni vsi posamezniki, ki se v življenju posvečajo doseganju višjega cilja. Prav takšni posamezniki pa razkrivajo razsežnosti življenja, ki so drugačne od njegove pritlehne vsakdanjosti, ki je zaznamovana s krutim bojem za preživetje, v katerem si večina želi premagovati in podrediti drugega. Skrajni cilj leta oziroma dejanja, s katerim se to presega, je, kot pravi učitelj Jonathanu, ki bo tudi sam postal učitelj, spoznati smisel dobrote in ljubezni. Ljubezni, ki nas konec koncev spremenjene, spet približa drugemu. Nam in drugim odpira oči, da vidimo resnične vrednosti življenja. In čeprav je Jonathanova kršitev zakonov jate, kakor kršitev zakonov krdela slehernega posameznika, prizadevanje po svobodi in spoznanju samega sebe, ga je mogoče uresničiti le v ljubezni, ki nam omogoča, da iščemo in spoznamo sebe in hkrati drugega. Čeprav se to zdi paradoksno, kajti človek v ljubezni postaja suženj. Vendar po lastni, svobodni izbiri. Vrhunec svobode je, da se ji lahko odrečemo v korist tistega, kar nam je pomembnejše od nje. To je zagotovo ljubezen, ki v to verjamem tudi sam s smislom edina izpolni življenje med rojstvom in smrtjo. Mogoče tudi po smrti. Tako menijo nekateri učitelji.