Med strankami so bili pri preučevanju zakona očitno najbolj dejavni oboji socialdemokrati v parlamentu, toda v Združeni listi socialnih demokratov so bolj kritični in opozarjajo na številne pomanjkljivosti. Piscem zakona zamerijo predvsem, da premalo upoštevajo realne za delavce zelo neugodne razmere in se preveč zanašajo na formalno sicer zapisane delavske pravice, ki jih že nekaj časa nihče več ne spoštuje. Najbolj jih skrbi, da se vse več delovnih razmerij sklepa za določen čas, s čimer so pravice delavcev bistveno okrnjene. Od 55.000 zaposlitev s posredovanjem zavoda jih je kar 80 odstotkov sklenjenih za določen čas, delodajalec lahko delavca vrže na cesto, kadar se mu zahoče, omejujejo se sindikalne pravice, čeprav delovna sodišča delajo s polno paro, je na sodiščih skoraj 25 tisoč nerešenih delovnih sporov, reševanje enega traja vsaj tri leta, in še niz drugih podatkov je navedel Miran Potrč, da bi dokazal, kako tako stanje kljub sklicevanju na tržno gospodarstvo ni normalno. Majda Ana Kregelj Zbačnikova (SDS) je opozarjala, da se v zakonu pravna varnost delavcev preveč prepušča le njim samim, kot da delodajalec in država s tem nimata nič. Še posebno se socialdemokratom zdi sporna možnost zlorabljanja razporejanja delovnega časa, ko se lahko odreče tudi pravica do plačanih praznikov, in še niz drugih podrobnosti v predlaganem zakonu. Branko Kelemina(SDS) je na drugi strani menil, da ne kaže prav vsega urejati s tem zakonom in da je treba bolj zaupati kolektivnim pogajanjem in sindikatom. Pri krščanskih demokratih analitiki ocenjujejo, da smo že nekaj časa priča veliki samovolji delodajalcev in strahu delavcev, ki se ji ne upajo upreti, da bi jih ne vrgli na cesto, zato je že skrajni čas, da se zlasti mladi in ženske, pa tudi bolni v delovnih razmerjih bolj zaščitijo. V ljudski stranki poudarjajo, da je odnos med delodajalci in delavci v predlogu zakona dobro uravnotežen, ker je pač treba upoštevati dejstvo, da je povpraševanje po delu bistveno večje, kot je ponudba delovnih mest.