Samoumevna narojenost v jezik, ki za Slovence pomeni zgodovinsko najpomembnejši zidak kolektivne identitete, v naporih po posvojitvi republikanskega standarda izgublja svojo ekskluzivnost. Medtem ko je upravičeno mogoče pričakovati, da priseljenci in vsi tisti, ki dejavno sodelujejo v javnem življenju, uporabljajo slovenščino kot minimalni pogoj državljanske participacije ne glede na to, kakšne jezike sicer govorijo v domačem okolju ali v tkivu svoje partikularne skupnosti, pa ni več mogoče brez zadrege pričakovati nečesa drugega. Namreč tega, da bi bolj ali manj kompetentno obvladovanje slovenščine same na sebi nujno terjalo od ljudi še prisilno posvojitev celote slovenske kulturne tradicije. Da ne bo pomote: slovenska kulturna tradicija je vitalno odvisna od negovanja zavesti, da jezik ni le tehnično-formalna komunikacija, saj v sebi nosi nek specifičen pogled na svet. Ne zadovolji se le z informativno, ampak se odločilno odpira tudi estetskim, čustvenim in psihičnim funkcijam, kakor dobro ve vsaj bralec slovenskih literarnih umetnin, v katerih je stopnja učinkovitega poistovetenja odvisna od njegove samogibne domačnosti z zgodovinskimi, socialnimi, geografskimi in mitskimi referencami. France Bučar v svojem eseju Deset let slovenske države (Nova revija, štev. 228-229, 2001) natančno pravi, da posameznik brez narodne identifikacije ne more upati na status osebnosti: »Ni sicer nujno, da se (posameznik) istoveti prav z določenim narodom, niti s tistim ne, v katerem se je rodil. Ne more pa biti brez narodnosti, ker je vsaj doslej samo narodnost posrednica jezika in kulture. Brez jezika in kulture si osebnosti ni mogoče zamisliti. Posameznik se lahko odreče svoji narodnostni pripadnosti ali jo celo zavrže. Vendar ne more prestopiti v skupnost, ki ne bi temeljila na kaki drugi narodnostni kulturi in jeziku.«