Številna mesta razkrivajo tudi, kje so bili problemi takratne grafije. Inventarizacija slovenskih fonemov je razodela, da je le-teh več, kakor je v latinici na razpolago grafemov (afrikate, glasova e in o, več vrst l-ov ipd.). Drugi problem je bil načelne narave: ali naj ima vsak fonem tudi svoje posebno grafično znamenje. Takšna je bila nekdanja cirilica, ki se je kot argument ali zunanja spodbuda pojavljala pri Ž. Popoviču, O. Gutsmanu in zlasti Kopitarju. Zadnji je 1808. leta pisal: "Ko bi tedaj k dvajsetim rimskim pisnim znamenjem A B K E D F G H I J L M N O P R S T U V, ki jih za zapisovanje enakih glasov svojega jezika moremo rabiti s hvalevrednim ponosom, drugi Ciril iznašel še kakih devet novih enojnih pisnih znamenj, ko bi nam, pravim, nebo poslalo drugega, rimskega Cirila, ki bi posnemal onega prvega, grškega, kot razmišljajoči Rimljan, in bi k neoporečnim dvajsetim črkam izumil nam še devet (drugim plemenom deloma kako več ali manj) novih, rimskim po podobi vzporednih črk: potem bi bili Slovani edini srečneži v Evropi, ki bi tako imeli popolno in razumno, zakonom črkovnega pisanja docela ustrezno abecedo! Ravno zato, ker bo črkopis nov in ne na pr. češki, poljski, hrvatski, kranjski itd., bi bila izključena medsebojna narodnostna samovšečnost in z večjo naklonjenostjo bi se ga oprijela vsa slovanska plemena, katerih gojitelji književnosti sami na vse strani hrepene po enakšnem pravopisu vseh narečij. Potem, potem šele bodo številna plemena lahko občevala med seboj: duhovne sadove enega plemena bodo uživala vzajemno vsa, tako kot je nekoč v Olimpiji Jonec Herodot lahko bral Grkom svojo zgodovino vseh plemen. Tako bi lahko tudi (slovanska) narečja - kot nekoč grška! - živela dalje drugo ob drugem, dokler ne bi, kakor pri starih Grkih, nazadnje najvrednejše postalo splošni knjižni jezik."