Ta sestoji iz 75 odstotkov nitroglicerina, 24,5 odstotka kremenove pene in 0,5 odstotka natrijevega karbonata in je bil takoj uporaben tudi zato, ker je Alfred Nobel že pred tem izumil vžigalno kapico (detonator) in inicialni vžig s časovnim zamikom. Čeprav so mu priznali kar 355 patentov, med njimi zavore za lokomotive, postopek čiščenja litega železa in izdelavo umetne svile, ga je javnost ocenjevala zgolj po razstrelivu in še to po njegovih rušilnih posledicah in je zanemarila dejstvo, da je z njim pospešil industrializacijo in zlasti koristil posodobitvi rudarstva in gradbeništva. Zato tudi njegov sloves ni bil dober, za kar je delno kriv sam, ker se je izogibal javnemu soočanju in mnenju, ki ga je brez boja prepustil nasprotnikom. Ti so ga tako še lažje očrnili, toliko bolj zato, ker ni le z dinamitom, temveč tudi drugimi iznajdbami, predvsem z brezdimnim smodnikom, korenito spremenil vojaško tehnologijo in sprožil oboroževalno tekmo. To je storil namenoma, ker je lahkomiselno pričakoval, da bo iznašel zelo strašno orožje, ki bo lahko uničilo svet in si ga zato nihče ne bo upal uporabiti. Tako je želel obrzdati vojaške sile, toda kmalu je uvidel, da se je uštel, še posebej potem, ko je dinamit postal priljubljeno uničevalno sredstvo anarhistov in teroristov v narodnostno in razredno prebujeni drugi polovici 19. stoletja. Atentatorji so ga dokončno spravili ob dober glas, saj so podžgali večne polemike o moralnih mejah znanosti. Na čelu nasprotnikov je bil Emil Zola, ki je pozval k večji osebni odgovornosti znanstvenikov, zlasti tedaj, ko njihova odkritja ne služijo miroljubnemu napredku družbe in zahtevajo človeške žrtve.