»Ravno zato,« je rekla Amanda. »Zato ste idealna žrtev za takšne čudake, kot je Pauer.« »Morda imate prav,« je rekel očka bolj sam pri sebi. »Kako se torej piše tisti Gernot?« Amanda je stopila pred njegovo mizo. »Kar pustite, Horst. Spet sem bila preveč predrzna. Nočem, da bi imeli težave. Se bomo že kako znašli.« »Ne, ne in ne! Vedeti hočem, kako se piše!« »Milodar.« Očka je besno vtipkal številke. »Pauerja naj pa koklja brcne! Pomagal vam bom. In pika. In kdaj mu namerava Eleonore izročiti denar?« »Jutri dopoldne v bistroju Jecljajoči Luigi.« »Poznam,« je rekel očka. »Pridem z nekaj kolegi, pa si bomo dečka pobližje ogledali.« »Si prepričan, očka?« sem vprašala. »Ne bi rada, da bi bil Pauer jezen nate.« »Vse bo v redu. Ne skrbi. Vem, kaj delam.« »Lahko Pauer res doseže, da tvojega očka premestijo?« me je vprašala Rožica, ko sva ležali v postelji. »Mislim, da ne. Gotovo pa ga lahko očrni pri nadrejenih. In če bi Pauer še dokazal, da ga je očka polomil, bi ga verjetno res premestili.« »To se pa ne sme zgoditi!« je zaklicala Rožica in tako močno udarila s svojo boksarsko pestjo ob vzmetnico, da sem kar poskočila. »Prav za to gre. In zato jutri ne sme iti nič narobe,« sem rekla. »Pauer bi bil navdušen, če bi nam spodletelo.«