Ker je v meni naraščal dvom o zakonitosti nekaterih metod. Za lažje razumevanje moram še enkrat poseči v gimnazijska leta. V Kočevju smo vsak večer ob desetih na radiu poslušali, kako je veliki zvon v Moskvi udaril polnoč in je zaigrala internacionala. Od navdušenja so nam po licih tekle solze. Takrat smo še verjeli v Sovjetsko zvezo. Prepričani smo bili, da je raj na Zemlji. Človek namreč resnice ne spozna naenkrat, ampak postopoma. Lahko bi rekli, da sem bil komunist idealist, vendar nisem slepo verjel vsega, kar so mi naročili ali kar sem slišal. Ko so bili leta 1937 v Moskvi veliki procesi zoper vse maršale in generale, se je v meni porodil velik vprašaj. Šel sem k partijskemu sekretarju Jožetu Šešku, sicer brezposelnemu profesorju slovenščine, in ga vprašal: Ti si starejši, izkušenejši, zato mi pojasni, kaj je s temi moskovskimi procesi. Rekel mi je: Dušan, zapomni si, tu nekaj ni v redu. Zaradi negodovanja so se v mojem kadrovskem dosjeju začele nabirati črne pike. Dokler sem bil v Ljubljani, sporov ni bilo. Vojaško šolanje sem opravil v brigadi Franca Rozmana - Staneta, še pred italijansko ofenzivo pa sem postal namestnik politkomisarja Pete grupe odredov. Bil sem torej v najvišjem štabu partizanske vojske. Pozneje sem bil imenovan za komisarja Krškega odreda, nato za namestnika politkomisarja Gubčeve brigade. Takrat so se med partizani začeli prvi resnejši spori. Degradiran sem bil, ker sem povedal, kar sem mislil. Strašno me je na primer motilo, da so borci jedli le kuhane mule in koruzo, štab pa si je s skupnim denarjem kupil purana. Kot sekretar bi jih sicer lahko očrnil, vendar sem v pismu krivdo zvalil nase, češ zadeve nisem pravočasno preprečil.