A tudi druga stran, ki nenehno vztraja pri razčiščevanju s preteklostjo, to počne s kar nenavadno selektivno amnezijo. Vprašanje se seveda začne že pri tem, katera je tista preteklost, s katero bi kazalo razčistiti. Za preskusni kamen se ponujajo, denimo, povojni poboji, montirani procesi, totalitarni ukrepi bivšega režima, a entuziazem naglo uplahne ne le, če sežemo nazaj (denimo k medvojni kolaboraciji ali predvojni kaj klavrni in malo demokratični podobi Slovenije, da ne govorimo o bolj oddaljenih stoletjih teptanja človekovih pravic in svoboščin s strani Cerkve, za katera ni bilo nikoli slišati jasne spovedi, kaj šele pokore), temveč tudi, če sežemo v malo kasnejše obdobje »totalitarizma«. Ta pojem v svoji masivnosti rabi predvsem kot alibi, s katerim bi lahko očrnili ene in pustili neomadeževane druge, ne da bi temeljito postavili pod vprašaj lastno mesto v njem. Težava tega pojma je v tem, da hkrati z nujno in nadvse potrebno obsodbo preteklih krivic prinaša slepoto za razlike in odsotnost vsake mere: iz Slovenije vnazaj dela Romunijo in se priduša, da je diktatura pač diktatura, četudi se je pri nas kazala v zavajajoče ljudomili obliki. Pojem totalitarizma rabi ravno temu, da bi iz »polpretekle« zgodovine napravili enostavno in neprotislovno podobo, enoznačno zgodbo, očiščeno neprijetnih vprašanj o relativno visoki stopnji podpore in participacije, ki jo je prejšnji režim užival, in o njegovi naravi, ki se je v toku desetletij močno spreminjala. Če vzamemo Jančarja - ne kot individua in pisatelja, ki terja drugačno obravnavo, temveč kot neko emblematsko usodo iz časov našega socializma: katera podoba »totalitarizma« je prava - tista, ki ga je surovo tlačila v zapor, ali ona, ki ga je ovešala z najvišjimi državnimi priznanji in ga napravila za enega najbolj uprizarjanih avtorjev v tedanji Jugoslaviji? Težava je v tem, da sta pravi obe in da je treba pri analizi preteklosti to protislovje vzeti v zakup.