Štirinajst mesecev je do ameriških predsedniških volitev. Do dogodka, ki vsaka štiri leta popelje ves svet do ekstaze. Otroci ne gredo spat, če jim očetje ne preberejo najnovejših javnomnenjskih raziskav o možnostih kandidatov, potem pa to dolgo v noč analizirajo. Posamezne predsedniške kandidate pa že danes, štirinajst mesecev pred rokom rojstva novega predsednika, secirajo ugledni in manj ugledni mediji, tudi tisti iz zahojenih ameriških mest na srednjem zahodu, ali po domače »in the middle of nowhere« (sredi ničesar). Doslej so se ukvarjali z analizami banalnega dela politike. Denimo, vojna v Iraku, kako se umakniti od tod kot zmagovalec ali ostati tam in ne biti poraženec. Nekatere medije zanima celo, kakšno zdravstveno reformo kandidati predlagajo. V glavnem zagovarjajo reformo, po kateri bi bogati plačevali še manj, revni malo več in bi prišlo do nekakšne »zdravstvene uravnilovke«. Ali je to vredno ene same vestičke? Koliko javnega in koliko zasebnega šolstva za koliko denarja naj imajo ZDA? Višji davki, nižji davki? Napasti Iran z jedrsko bombo ali s tepihom cluster bomb? Same brezvezne teme. Toda prišel je vendarle trenutek poglobljenih analiz o stvareh, ki so izjemnega pomena za volilce, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega. Tem, o katerih se med kuhanjem kosila po telefonu pogovarjajo ameriške gospodinje, moški ob pivu, mularija v računalniških klepetalnicah, mehiški imigranti med bežanjem čez mejo pri El Pasu. Mediji so na primer resno analizirali nenavaden pojav, da se republikanski kandidat Giuliani na TV-mreži Fox pojavlja pogosteje od oglasov za damske vložke. Ali je to dokaz republikanskega nagnjenja TV-mreže ali zgolj posledica pomembnega podatka, da je Giuliani lastniku Foxa Rogerju Ailesu pred dvajsetimi leti, ko je ležal v bolnišnici, prinesel monografijo o vinu? Velik izziv za raziskovalno novinarstvo! Podobno je tudi z zelo resno in poglobljeno razpravo o tem, ali je pričeska demokratskega kandidata Johna Edwardsa vredna 400 dolarjev in koliko brezdomcev bi lahko s tem denarjem nasitil. Toda daleč najgloblje je šel v svojih analizah Washington Post, ki se je globoko analitično spustil v meditiranje o globini dekolteja, ki si ga je privoščila Hillary Clinton v senatni razpravi o izobraževanju, in o političnih implikacijah V-izreza. Ni brez političnega pomena sprememba celostne podobe morebitne predsednice, ki je doslej samo enkrat, v obleki kreatorke Donne Karan, pokazala ramena, druga oblačila pa so bila »ženstveno« konservativna, resna in zapeta do brade. Rožnati površnik, pod njim pa črna majica z izrezom, za katerega se starejši senatorji niso mogli odločiti, ali več kaže ali več skriva, bi, politično gledano, lahko implicirala Hillaryjin politični moto: »Nekaj vam pokažem, vsega pa ne!« Ali pa kaže na prehod iz konservativnega liberalizma v liberalni konservativizem. Vnela se je živahna, na trenutke ostra debata. Oglasile so se številne ženske organizacije, ki žurnalizmu očitajo politični seksizem, ki vidi dekolte, ne sliši pa, kaj glava nad njim govori. Predlagajo, naj novinarji raje ugotovijo, v kateri hlačnici (levi ali desni) kandidati nosijo svojo moškost, in iz tega ugotovijo politično usmeritev. Raziščejo naj, ali odpet hlačni razporek Johna McCaina pomeni senilnost ali sporočilo naciji, da ima kandidat kaj pokazati. Volitve prihajajo v resno vsebinsko fazo.Kateri idiot sprašuje ljudstvo?