V vsakem primeru razmerje med spričevalom in certifikatom nekako simbolizira razmerje med formalnim izobraževalnim sistemom in neformalnim izobraževanjem. Razmerje med neformalnim in formalnim izobraževanjem vedno označujejo neki problemi. Večino problemov lahko ilustriramo na primeru dežel, ki imajo močno razvit formalni sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja in razvijajo poklicno izobraževanje na filozofiji standardiziranega ter hkrati celovitega, integralnega razumevanja poklica in poklicne izobrazbe (zlasti Francija, Nemčija, Avstrija). Dejstvo sicer je, da certifikat, kot državno priznana listina o delovni ali poklicni usposobljenosti tudi temelji na poklicnih standardih, vendar običajno predvsem na standardih pragmatične, operativne poklicne usposobljenosti, ki upošteva zgolj neposredne potrebe učinkovitega poklicnega delovanja. Zato certifikatni sistem postavlja v ospredje praktična znanja in spretnosti ter morebiti še funkcionalna teoretična znanja. Hkrati pa se običajno certifikati pridobivajo za ožja poklicna področja oz. ožje poklice, kot to zagotavlja formalna poklicna izobrazba, čeprav to ni nujna posledica narave certifikatnega sistema, temveč bolj rezultat modularizacije poklicnega izobraževanja Moduliranje je prav tako kot certificiranje »top« tema poklicnega izobraževanja danes. Namenjena je predvsem iskanju možnosti za fleksibilnejše izvajanje poklicnega izobraževanja, je uspešna pot za odpravljanje velikega osipa med poklicnim in strokovnim šolanjem in za olajševanje poti do poklicne usposobljenosti zaposlenih. Moduli so nekakšen sistem sestavljivih, kompatibilnih programskih enot, o čemer bomo podrobneje govorili kasneje. . Zagotovo pa pri standardizaciji v certifikatnem sistemu ni znanj, ki bi izhajala predvsem iz zahtev po poznavanju znanstvene ali strokovne sistematike niti ne iz zahtev po širjenju in poglabljanju splošne izobrazbe, kulture in razgledanosti posameznika. V nasprotju s standardi za certificiranje so torej standardi za pridobitev izobrazbe drugačni predvsem po tem, da izbor vsebine in ciljev izobraževanja v manjši meri izhaja iz pragmatično operativne poklicne usposobljenosti kot iz vrste dodatnih kriterijev. Raziskave celo kažejo (Muršak 1990): čim bolj je sistem poklicnega izobraževanja pošolan, tem manjša je praktična operativna poklicna usposobljenost in tem bolj eksemplarna. Zato pa so v izobraževanju bolj naglašeni drugi cilji, kot so: širjenje in poglabljanje splošne izobrazbe, zaokroženost in sistematičnost strokovno-teoretičnega in praktičnega znanja, priprava na nadaljevanje izobraževanja, osebni razvoj, razvoj socialnih sposobnosti. To so gotovo najpomembnejši kriteriji in pri nobenem od njih vsebina oz. cilji izobraževanja niso omejeni le na poklicno področje, tudi ko gre za osebni razvoj in razvoj socialnih sposobnosti.