Zakonsko urejanje delovanja medijev je področje, za katerega še posebej veljajo zgoraj navedena ustavna načela in pravila normiranja, saj vsako zakonsko urejanje lahko že poseže v svobodo izražanja, ki je ne le temeljna ustavna pravica, temveč tudi temelj vsake demokratične družbene ureditve. Zato še posebno na tem področju velja, da bi moral zakonodajalec temeljito premisliti, ali posamezna bodoča razmerja in dogodki res terjajo zakonsko urejanje, ki samo po sebi pomeni poseg države. Če zakonsko urejanje ne spoštuje temeljnih načel normativnega urejanja, predvsem predvidljivost, jasnost in nedvoumnost pravnih pravil, lahko povzroči nezaželene učinke, to je omejevanje svobode izražanja kot ene od temeljnih človekovih pravic. Zato ni presenetljiv podatek, da v nekaterih državah delovanje medijev, razen nekaterih organizacijskih norm, sploh ni po vsebini pravno urejeno. Zadostujejo temeljna ustavna zagotovila o svobodi izražanja in varstvu človekovih pravic. Če je norma premalo razumljiva, dvomljiva ali omogoča različne razlage, to lahko vodi v arbitrarnosti in samovoljo državnih organov pri njenem izvajanju. ZMed iz leta 2001 vsebuje 168 členov. Ali je urejanje vsebine vsakega od teh členov z zakonom res nujno zaradi uresničevanja narave pravice do svobode izražanja? Med temi členi je tudi veliko takšnih, ki se v praksi ne izvajajo dosledno ali sploh ne. Bežen sprehod skozi ZMed in splošno poznavanje tega področja daje veliko argumentov za ugotovitev, da se nedosledno izvajajo ali se sploh ne izvajajo določbe: o vpisu in ažurnem vodenju razvida medijev, o zaščiti slovenskega jezika, o obveznem impresumu, o prepovedi prikritega oglaševanja, o sponzoriranju programskih vsebin, o omejevanju lastništva in koncentracije medijev, o nezdružljivosti in varstvu konkurence, o deležu lastne, slovenske in evropske produkcije, o financiranju programov posebnega pomena, o omejitvah oglaševanja, o zaščiti otrok in mladoletnikov, o pravici do popravka in odgovora, in številne druge. ZMed za navedene obveznosti predpisuje sankcije in določa organe, ki naj spremljajo uresničevanje zakona in izrekajo sankcije. ZMed v kazenskih določbah opredeljuje kot prekršek kršitev kar 85 različnih določb tega zakona. Vendar ali se kršitve tudi v resnici ugotavljajo in kršitve sankcionirajo? ZMed v 108. členu določa, da upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona izvaja ministrstvo pristojno za kulturo. Najpomembnejši nadzorni organ na tem področju je Inšpektorat RS za kulturo in medije, organ v sestavi ministrstva za kulturo, ki je v letu 2004 prevzel tudi naloge dotlej samostojnega medijskega inšpektorja. Ta je, kot je razvidno iz poročila o delu tega inšpektorata za leto 2005 , v tem letu zaključil 28 postopkov o prekršku in v okviru tega postopka izdal 13 opominov, eno opozorilo in 14 sklepov oziroma zaznamkov, da odločba ne bo izdana. Inšpektor za medije torej v letu 2005 ni izdal nobene odločbe o prekršku. Pri tem je treba omeniti, da so na podlagi novega zakona o prekrških vsi inšpekcijski organi postali tudi prekrškovni organi. To pomeni, da inšpektorat po novem ni pristojen le za odkrivanje kršitev, temveč lahko tudi samostojno vodi postopke o prekršku in izdaja sankcije. To ne pomeni, da v vsem letu ni bila izrečena nobena prekrškovna sankcija zaradi kršitev določb ZMed, saj lahko na predlog pooblaščenih predlagateljev izrekajo kazni (po novem globe) tudi drugi prekrškovni organi in sodišča. Vendar je na medijskem področju nedvomno glavni nadzorni in kaznovalni organ medijski inšpektor, ki torej od vseh 85 možnih sankcij v ZMed ni izdal nobene odločbe o prekršku. Razkorak med normativnim in dejanskim je tako velik, da se upravičeno postavljajo vprašanja o realnosti normiranja, sankcioniranja in učinkovitosti nadzornih mehanizmov v ZMed. Ali je smiselno predpisovati načela, zapovedi in prepovedi, ki jih nihče ne nadzira, ugotavlja in sankcionira? Ali bi bilo kaj drugače, če zakon sankcij sploh ne bi predpisoval? Ali je bil namen zakona le splošna prevencija, v upanju, da se bodo medijski akterji prostovoljno ravnali v skladu z zakonom in ga spoštovali le zaradi (realno majhne) potencialne možnosti, da bodo v primeru kršitev zakona tudi dejansko kaznovani. Če je razkorak med zakonskimi normami in prakso tako velik, to pomeni razkroj pravnega sistema in pravne varnosti. Zato se ponuja zaključek, da je bolje manj urejati z zakonom, kar pa je na ta način regulirano, naj se spoštuje in v primerih kršitev kaznuje. Ta načelni del o možnosti in potrebnosti zakonskega urejanja lahko ilustriram z dvema primeroma iz aktualnih razprav o spremembah ZMed, ki je v času pisanja tega prispevka še v parlamentarnem postopku. Prvi se nanaša na spremembe na področju pravice do popravka in odgovora, drugi pa na določbe o zaščiti otrok in mladoletnikov.