Kapelica je nastavila diskurz, glede katerega nočemo popustiti. Preprosto ga lahko ilustriram skozi dihotomijo etike in estetike. Estetika je v razmerju do lepega in prizadevanja po doseganju lepotnega ideala in je vedno obsojena na neuspeh, saj je idealna lepota nedosegljiva. Tisto, kar je umetniški presežek, pa je pravzaprav prav poetika nezmožnosti doseganja idealne lepote. Etika je v razmerju do resnice, to pa je tudi idealna kategorija in je potemtakem nedosegljiva. Umetniški projekti, ki jih poskušamo predstavljati v galeriji, proizvajajo poetiko nezmožnosti doseganja teh absolutnih ciljev. V razmerju do resničnosti se proizvede niz označevalcev, ki jih prepoznamo kot sublimne učinke. Ko smo prvič pomislili na Franka B-ja, ki svoje performanse gradi na učinkih krvavenja, je to delovalo na nas na ravni ekscesa in odpora. Počasi pa smo razvili sposobnost razlikovanja med različnimi vrstami krvi. Med žensko, moško, spuščeno, zarezano, okuženo; in ko je po sedmih letih vendarle le nastopil pri nas, se nismo več ukvarjali z ekscesnostjo, ampak s sublimno lepim učinkom, ki ga prepoznamo kot skladje, moč, disciplino ... občutja, ki niso povezana z madeži čopiča na platnu, ampak s sledmi, šumi in z vonjem odtekajoče življenjske substance.