Pojdimo počasi in od začetka. Operacija oziroma zdravniški poseg stane … ker pač stanejo stvari za njegovo izvedbo (material, drage naprave, zdravila in delo zdravstvene ekipe). Od tod sledi, da lahko bolnišnica opravi poseg le, če je zanj zagotovljen denar. Slednjega preko obveznega zdravstvenega zavarovanja in raznih premij prispevamo vsi. Ko ga zavarovalnica spravi na kupček, ugotovi, da se s takšno vsoto to leto lahko financira natanko toliko teh in natanko toliko onih posegov. In konec. Če določeno storitev potrebuje petkrat več ljudi, to ni več njen problem. Bodo pač počakali do naslednjega leta, ko se bo zbral nov fond. Če bo bolnišnica medtem naredila kakšen poseg več, ga bo naredila na lastne stroške. In ker vemo, da bolnišnice niso ravno bogate dobrodelne ustanove, ki bi radostno trošile material in vneto pritiskale gumbe dragih aparatur, za katere nimajo finančnega kritja, tega pač ne počnejo. In ljudje so prisiljeni počakati. Glede na to, da današnji način življenja prinaša tudi nove bolezni in da se daljša življenjska doba, se število pacientov izrazito povečuje. Kupček zdravstvenega denarja pa ne, kajti prispevki ostajajo približno enaki. Preprost račun pokaže, da se potemtakem ne moremo nadejati več plačanih posegov in s tem krajših čakalnih dob. Sploh, če si stanje lahko ilustriramo s kakšnim primerom. Glede na pogostnost obolevnosti in število prebivalcev bi bilo menda treba na leto opraviti 14.000 operacij sive mrene, … zavarovalnica jih plača le 9000. Seveda se tu ni odveč vprašati, ali ves denar, ki ga zavarovalnice zberejo v zdravstvene namene, tja tudi gre. A vendar ostaja dejstvo bolnišnice imajo plačanih le 9000 operacij sive mrene na leto! Ko jih (sicer enakomerno razporejene čez vse leto) opravijo, zdravnikom res ne preostane drugega, kot da gredo na kavo … Žal so zgolj izvajalci, ki jim ritem dela narekuje ne le zdravstveno stanje ljudi, pač pa finančno stanje države.