Bilo bi načelno, če bi vse strankarske brezplačnike – tako eksplicitne kot perfidne, ki se skrivajo za navidez neodvisnim paraizdajateljem – obravnavali enako: se pravi vsaj z nezaupanjem in distanco, če že ne s prezirom. Vendar je to težko, saj pri nekaterih ne moremo spregledati profesionalnega nivoja in tehtnosti vsebine. Takšen je zlasti občasnik Zares, »državljanski časopis za nove ideje«, ki ga pred temi ali onimi volitvami dobimo v nabiralnik. Če nič drugega, se temu vidi, da ga izdelujejo ljudje, ki imajo nekaj pojma o zadevah, in ne izgleda kot 45-gramski 16-slojni toaletni papir. Nenazadnje pa se lahko zgodi, kot v zadnji številki pred evropskimi volitvami, da Slavoj Žižek objavi kak epohalen tekst.Seveda bi bilo bolje, če bi Žižek svoje razmišljanje o povojnih pobojih in poimenovanju ulice po Titu objavil kjerkoli drugje, samo ne v strankarskem glasilu. Dejstvo, da ga je objavil prav v Zaresu, pa ne priča toliko o njegovi za marsikoga sporni – češ, kaj še potem ostane od intelektualčeve kredibilnosti – afiliaciji s stranko izdajateljico; ne priča toliko o stranki, ki se ji je nekako uspelo definirati kot morda še edini, ki vidno in načrtno neguje vsaj svoj, če že ne nacionalni intelektualni kapital. Žižkov članek priča predvsem o tem, da si je slovenski tisk po nepotrebnem in po nerodnosti ustvaril resno konkurenco tudi s strankarskimi brezplačniki. Stali so in gledali, mainstream časopisi, kako se razrašča konkurenca na internetu – če oglasne konkurence internetnih iskalnikov niti ne omenjamo –, pa tudi z brezplačniki. Toda v teh dveh segmentih je nebogljeno stal in gledal ves svetovni tisk. Slovenski tisk pa je stal in gledal tudi v segmentu strankarskih brezplačnikov. Kakršnikoli ti že so – in primeri od Ekspresa do Zaresa dokazujejo, da je diapazon kakovosti lahko neznanski –, v vsakem primeru so v bistvu nezaupnica etabliranim časopisom. Ti so do politikov obenem servilni in izkoriščevalski, točno takšni pa so tudi politiki do medijev. Ta odnos temelji na milo za drago uravnoteženi informacijski (iz)menjavi, ki je navidez win-win situacija, v resnici pa niso ne eni ne drugi z njo zadovoljni. A mediji oziroma časopisi se v tem niso znašli in se iz tega niso nič naučili – stranke pa ja. Tako so tudi stranke s svojimi trobili tiste, ki lahko diktirajo medijsko agendo, kot lahko SDS-ovci celo pisarijo tako rekoč kolumne in kot lahko zaresovci celo kanalizirajo opinion intelektualcev v svojo strankarsko platformo.Čeprav sem porabil že polovico kolumne, je to bila le digresija. Resno sem se mislil posvetiti Žižkovemu tekstu z naslovom Titova jama, ki za razliko od mnogih brezplodnih in predvsem nespravnih (nespravljivih) debat na temo povojnih pobojev in titoističnega kulta vse te kolobocije končno poimenuje s pravimi besedami. Predvsem pa Žižkov tekst neprecenljivo denuncira dvoličnost moralne drže tako levičarjev kot desničarjev.Naj na kratko povzamem bistveno: »levica« se do pobojev obnaša tako kot RKC, kadar je obtožena pedofilije: češ, »ko bodo Cerkev in njeni priznali svoje grehe, bomo tudi mi začeli razčiščevati svojo temno preteklost«. Žižek to imenuje »globoko neetična«, »kupčijska morala«; »najprej ti, potem jaz«. In naprej: »Prvi pogoj avtentične nove levice je, da brezpogojno pretrga s katastrofo, ki se ji reče komunizem 20. stoletja, ne pa da se spušča v moralno kupčevanje, ki izraža (niti ne zmeraj) tiho solidarnost s preteklostjo, ki jo pooseblja ime Tito.« Howgh!S »hinavskimi naivneži, ki se jim skomina po bratstvu in enotnosti«, Žižek opravi s trditvijo, da vojna po razpadu Jugoslavije ni izbruhnila zato, ker bi »skrenili s Titove poti«, temveč zato, ker je resnica pač morala priti na dan: »V tej vojni smo plačali ceno za vse, kar je bilo v Titovi Jugoslaviji lažnega.« Po drugi strani pa se tudi ne strinja »s pretiranim demoniziranjem Tita« in predlaga, da je treba pomen njegovega lika relativizirati s priznanjem, da »ni bil avtentičen velikan«, temveč se ga je vedno držalo »nekaj komičnega megalomanstva« in »bednega nastopaštva«.Je bilo to res tako težko povedati? Je to res tako težko razumeti? Ne za eno ne za drugo ni treba biti genij in še najmanj Slavoj Žižek. In vendar ni naključje, da je te preproste stavke napisal prav on. Samo pozicija vzvišenega intelektualca – vzvišenega v smislu distanciranosti – namreč omogoča pogled, ki sega onkraj horizonta NSi-jevskih smrkavcev, ki napovedujejo referendum o primernosti poimenovanja ulice po Titu; horizonta Petra Božiča, ljubičice bele, ki je za to zaslužna in temu primerno ponosna; horizontov tako Stanovnika in Poliča kakor magari Irglove; in samo takšna pozicija omogoča celo pogled čez horizont samega predsednika, ki se je v zvezi s Hudo Jamo formalistično zapletal.Ti primeri dokazujejo, da nihče ni čisto neodvisen, nihče brez interesov, malh, svojih ali tujih. Da je Žižek to povedal po zaslugi in v interesu strankarskega časopisa, je irelevantno. Pomembno je edino to, da je za razliko od drugih imel prav – ker vsi pač ne morejo imeti.ilo bi načelno, če bi vse strankarske brezplačnike – tako eksplicitne kot perfidne, ki se skrivajo za navidez neodvisnim paraizdajateljem – obravnavali enako: se pravi vsaj z nezaupanjem in distanco, če že ne s prezirom. Vendar je to težko, saj pri nekaterih ne moremo spregledati profesionalnega nivoja in tehtnosti vsebine. Takšen je zlasti občasnik Zares, »državljanski časopis za nove ideje«, ki ga pred temi ali onimi volitvami dobimo v nabiralnik. Če nič drugega, se temu vidi, da ga izdelujejo ljudje, ki imajo nekaj pojma o zadevah, in ne izgleda kot 45-gramski 16-slojni toaletni papir. Nenazadnje pa se lahko zgodi, kot v zadnji številki pred evropskimi volitvami, da Slavoj Žižek objavi kak epohalen tekst.