Teta Pannika dela v stanju navdiha, je razlagal, na besedilo čaka kot na duhovno mano in nebeško spodbudo. Lahko ji narekuješ počasi, s premišljenimi, prebavljenimi besedami, ali, po okusu, v tempu sprehoda. Naj se zgodi kar koli, ne prestraši se, v zadnjem trenutku vstavi vrinjeni stavek, čeprav že ima v prstu prvo črko besede, že se začne gib, ki se konča z neko črko, a kot da ima v možganih zračno zavoro, jo lahko kadar koli korigira. V nujnih primerih si ji lahko diktiral tudi nerazločno, okleval med stavki, lahko si zdrsel po njih, hrabro si lahko izpustil navajanja, podatke, teta Pannika drži tempo, udarja po stroju, ne sprašuje, nič ji ni nerazumljivo. Piše tako, kot bi govorila, sliši se, kako naprava zajame zrak, pred velikimi začetnicami se dvigne usločen niz črk in čuti se tudi, kako skupaj z izpuščenim zrakom govorca škljocne kovinska ročica pike. Teta Pannika, je pribil Gábor Töre, ustvarja z natančnostjo Večnega, njenega dela ni mogoče označiti drugače; podpičje ne pomeni kaj dosti, a še tolikšne napake ne naredi.