Soderberghov film bi se lahko ukvarjal tudi s problemom rasizma, trgovanja z belim blagom ali mladostniškega nasilja po šolah, rezultat bi bil podoben. Vrednost Preprodajalcev namreč ni samo toliko v razkrivanju kokainskih kartelov ali v priložnosti, da konkretno opozarja na konkreten družbeni problem, temveč tudi v golem in preprostem dejstvu, da si je Holivud o teh stvareh po dolgem času sploh drznil spregovoriti; natančneje, da je individualcu, kakršen Soderbergh je, dovolil, da spregovori v njegovem imenu - z njegovimi sredstvi, denarjem in globalno distribucijo. Soderbergh, ki je po prvencu Seks, laži in videotrakovi (1989) s sila povprečnimi filmi padel v skoraj desetletno pozabo, si kaj takšnega brez nedavnih finančnih uspehov ( Daleč od oči, 1998; Erin Brockovich, 2000) ne bi mogel privoščiti; kot trendovski režiser, za katerega se pulijo zvezde, da bi si v njegovih filmih dvignile intelektualni rating, je verjetno vsaj deloma lahko diktiral pripovedno in vizualno podobo filma, ki v ničemer ne spominja na bombastični novoholivudski slog.