Najprej kratka zgodovina. Strankarska geometrija italijanskega političnega prizorišča se je po razsulu, ki so ga povzročili podkupninski škandali po letu 1992 s tem, ko so odplaknili nekdaj najmočnejšo stranko v državi, Krščansko demokracijo, in njeno dolgoletno vladno partnerko Socialistično stranko, dokaj hitro znova zarisala na povsem razločnih političnih koordinatah. Razločnih, toda tudi presenetljivih, saj so mnogi še par mesecev pred takratnimi, prve zaresne spremembe obetajočimi volitvami pričakovali povsem drugačen razplet. Spomnimo se, da je na jesenskih lokalnih volitvah leta 1993 skoraj povsod po Italiji slavila prenovljena Komunistična stranka, Stranka demokratične levice, in da so mnogi upravičeno pričakovali ponovitev tega uspeha tudi na nacionalni ravni. In se ušteli. Razvpiti milanski poslovnež in popolni politični laik Silvio Berlusconi je v tistih dneh okostenelim italijanskim političnim hierarhijam dal tako lekcijo iz zmagovanja na volitvah v novodobnih demokracijah, da so si jo gotovo zapomnili za vse večne čase ali vsaj do naslednjih volitev, ki si v Italiji že od nekdaj precej na tesno sledijo. Dokazal je, da če si dandanes medijski čarodej, potem lahko čaraš vsepovsod. Tudi v politiki. Po le nekaj mesecih priprav je odprl eno svojih največjih podjetij, politično stranko Naprej, Italija, se zvezal z nekdanjimi neofašisti in Severno ligo v na prvi pogled trdno koalicijo ter miniral skoraj petdesetletni sen italijanske levice, da bi se končno le lahko povzpela na oblast. Nekdanji komunisti so sicer posamično med strankami res pobrali največje število glasov, toda koalicijska partnerja sta Berlusconiju zagotovila več kot potrebni presežek. Vlada, ki so jo potem zložili skupaj, sicer ni imela sreče, kajti severnjaki so ji že po borih sedmih mesecih obrnili hrbet in odtegnili podporo v parlamentu, toda slika razmerij in moči, ki bodo konec tisočletja v Italiji razporejali volilne glasove državljanov, se je kljub temu že dovolj izostrila.