Dopamin je -- na to nas napeljujejo izsledki znanstvenikov -- zadnji in pomembnejši svečenik na zapleteni poti od vnosa droge v organizem do njenega učinkovanja v možganih. Vendar so raziskave šle še naprej, saj poskušajo ugotoviti, ali obstaja tudi genetska razlaga za zasvojenost. Raziskave, ki so poskušale povezati nekatere pojave, kot so nasilniško vedenje, homoseksualnost in samomorilske težnje, z genetsko zasnovo, so v znanstveni in laični srenji vzdignile že veliko prahu. Podobne raziskave v zvezi z zasvojenostjo kažejo, da so možne nekatere genetske pogojenosti, ki pa se izrazijo le, če so vplivi okolja »ugodni« za njihov razvoj. Pri eni izmed raziskav so laboratorijskim mišim odstranili gen, ki omogoča razgradnjo dopamina, zaradi česar se zdi, kot da bi bile pod močnim vplivom kokaina: brezglavo tekajo naokrog in se le redko kdaj ustavijo, da bi se nahranile, dokler izčrpane ne obležijo v nemirnem spancu. Te miši so popolnoma brez drog, toda ker jim spremenjen genetski mehanizem onemogoča razgradnjo dopamina, se zdi, kot da so ves čas pod močnim vplivom kokainskega opoja. Izsledki nekaterih drugih raziskav nakazujejo povezanost med dopaminskimi geni (geni, ki uravnavajo sintezo, prenos in razgradnjo dopamina ter imajo še nekatere druge funkcije pri delovanju dopamina) ter med alkoholizmom in zlorabo drog. Nekateri raziskovalci domnevajo, da bi lahko podedovane variacije v teh genetskih zapisih vodile do nizke ravni dopamina, ki bi ob »ugodnih« dražljajih iz okolja lahko vodil do alkoholizma z impulzivnim in nasilniškim vedenjem. Pri analizi genetskega graiva zasvojencev s heroinom so odkrili, da je pogostost kakega dopaminskega gena kar dvainpolkrat večja kot pri kontrolni skupini, ki se opoju ni predajala. Vsekakor to še ne pomeni, da oseba, ki poseduje mutirani dopaminski gen, kar tako lahko postane zasvojenec; omenjeni gen samo poveča tveganje oziroma nagnjenost k zlorabam drog.