A preveč žalostno bi bilo opisovati vse stiske in nadloge, ki jih je prebil v hudi zimi – ko je sonce spet mileje posijalo, je ležal v močvirju med trsjem. Škrjanci so gostoleli – bil je prelep spomladanski dan. Tedaj je hipoma razprl krila, zašumela so močneje kot kdajkoli prej in ga naglo ponesla v zrak. In še preden se je dobro zavedel, je bil že sredi velikega vrta, kjer so cvetele jablane, kjer je dišal španski bezeg, ki se je z dolgimi zelenimi vejami sklanjal prav do vijugavih jarkov. Kako je bilo tam lepo, kako polno pomladne svežine! In tedaj so tik pred njim izza gostega grmovja priplavali trije prelepi beli labodi; šopirili so perje in lahkotno drseli po gladini. Raček je prepoznal prekrasne živali in prevzela ga je nenavadna otožnost. »K njim poletim, k tem kraljevskim pticam! Do smrti me bodo okljuvale, ker se jim bom, grd kakor sem, približal. A kaj mi mar! Bolje, da me ugonobijo one, kakor da me ščipajo race, kljuvajo kokoši in brca dekla, ki skrbi za kokošnjak, in da pozimi trpim silo!« Pognal se je po vodi in odplaval prelepim labodom naproti. Ugledali so ga in se vsi našopirjeni zagnali k njemu. »Kar pobijte me!« je dejal ubožec, sklonil glavo k vodi in čakal smrt – a kaj je zagledal v bistri vodi? Pod sabo je zagledal svojo podobo, toda nič več ni bil bunkast, črno siv, grd in čuden ptič, bil je labod. Nič zato, če se rodiš v račniku, da se le izležeš iz labodjega jajca! Prav zares je bil vesel, da je pretrpel vse stiske in nadloge – saj so mu le še polepšale srečo in lepoto, ki ju je bil deležen. Veliki labodi so plavali okrog njega in ga božali s kljuni.