majevska umetnost, umetnost in arhitektura majevsko govoreče civilizacije, ki je na polotoku Jukatan in v Gvatemali cvetela od okoli 1. do 12._stoletja n._š. Majevska arhitektura je bila tako po detajlnih rešitvah kot po načinu gradnje zelo raznolika: na skrajno južnih območjih so za nadgradnje rajši uporabljali les kot kamen, drugod pa so jedra iz lomljenca v zgradbah iz 9._stoletja nadomestila gradnjo z velikanskimi bloki, ki je prevladovala v zgodnejši praksi. Kljub temu je bistvena estetika ostala nespremenjena: neutrudno so zasledovali pravilnost in zunanjo simetričnost, skušali so doseči impozantno višino, o čemer pričajo stolpi, slemena streh, kvišku kipeča pročelja ter z malto okrepljeni konzolni obok (pri katerem podpora moli iz stene), ki je bil najbolj razširjen način za premoščanje razponov. V monumentalnem slogu – večinoma pridržanem za zgradbe ritualnega pomena – so vsepovsod prevladovale piramide stopničastih ploščadi, prepredene z notranjimi prostori. Pri določevanju razmerij med zgradbami so se majevski stavbarji ravnali po simetriji in znakih, ki so izhajali iz zemlje. Notranjščine so bogato krasili s ploskivitimi reliefi, ki so jih vrezovali s kamnitimi dleti in za katere je bil značilen poseben slog. Razvil se je iz stenskega slikarstva, slikanja keramike in poslikavanja rokopisov na lubju, s katerimi so se Maji precej ukvarjali. V celotni tisočletni tradiciji majevskega slikarstva in klesanja prevladujejo krivuljaste silhuete, ki so včasih dopolnjene s hieroglifskimi napisi v skladu z istimi pravili. Prostostoječa plastika je redka in je navadno zmodelirana iz gline ali štuka. Na večini najdišč so pogoste klesane stele (pokončni stebri ali slopi). (Glej tudi *srednjeameriška in mehiška arhitektura.)