Ko je Anton Rop v svoji kolumni v Financah primerjal življenjepisa nemškega predsednika Horsta Köhlerja in našega odhajajočega prvega bančnika, se mu je zapisalo: »Zanimivo, ali bo tudi v zadnjem delu sledila podobnost? Ne vem, a možnost vedno obstaja, in takrat se bodo morda lahko nekatere današnje politične poteze na daljši rok pokazale kot presenetljivo dobre.« Stavek je sprožil panično reakcijo na slovenski desnici: Mitja Gaspari bo predsedniški kandidat nekakšne združene levice, ki se bo oblikovala pred volitvami, je pred dnevi završalo okoli ljubljanskih »informacijskih« vogalov. Resnica ali izmišljotina? Ljudski glas? Govorica? Opravljanje? Trač? »Trač (nemško tratsch) > čenča, opravljanje. Opravljati pomeni pripovedovati kaj resničnega, vendar slabega o kom. V vsakdanjem govoru je natančen pomen izrazov klevetati, opravljati, obrekovati, obirati…, včasih hote ali nehote nekoliko zamegljen, a skupni imenovalec vseh vendarle lahko zaokrožimo, da obrekovati pomeni dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled, čast ali dobro ime,« ugotavlja v svoji študiji dr. Mojca Ramšak, docentka antropologije vsakdanjega življenja na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. »Opravljanje je najpogosteje definirano kot negativno ocenjevanje in moralno obremenjena besedna izmenjava, ki se nanaša na obnašanje tretje osebe. Je lahko tudi del fantazijskega življenja posameznika, tudi oblika nadzora strahu pred drugačnostjo, ali pa oblika protesta izključenih iz družbenega dogajanja… Skratka, obrekovanje ima neko funkcijo neformalnega družbenega nadzora, družbene kritičnosti, najpogostejši motivi pa so še jeza, sovraštvo, zavist, maščevanje, pa tudi frustracije in neizpolnjene želje, nenazadnje pa lahko govorice nastanejo tudi zaradi preganjanja dolgega časa in zabave. Že od antičnih časov so bile govorice nesporno označene kot 'slabo' in so ostale sinonim za šibko moralo opravljivca pa tudi njegove tarče ter nenazadnje tudi poslušalca. Pomislimo pa lahko tudi na (pozitivno) zgodovinsko vlogo trača, saj tisti, ki so se v tiskani obliki ohranili iz 18. stoletja, nazorno opisujejo kulturo dogajanj v evropskih salonih. Zvrst tako imenovanega rumenega žurnalizma se pojavi v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja z opravljanjem medijskih zvezd, danes pa se trači hitro širijo tudi na spletnih in mobilnih klepetalnicah,« nas je Mojca Ramšak napotila po odgovor na naša vprašanja kar na svojo knjigo z zgovornim naslovom Žrtvovanje resnice, kjer »lahko izveste vse o traču oziroma govoricah«.Trač in izbruh demokracijeDa bi trač živel polnokrvno življenje, potrebuje dovolj sproščeno družbeno klimo. Najhitreje se širijo tisti trači, ki pripovedujejo, kako se dejansko življenje politikov razlikuje od političnih načel, ki jih ponujajo. Lojze Peterle, predsednik prve demokratično izvoljene vlade, je v političnem programu ponujal vrnitev k tradicionalnim vrednotam. Gospodarski del programa pa državljankam in državljanom ni obljubljal gradov v oblakih, pač pa odrekanje. Trači, ki so minirali Peterletovo podobo politika, ki zagovarja tradicionalne vrednote, so kmalu po njegovem prihodu v vladno palačo preplavili politične kuloarje. Hkrati pa so se pojavili tudi trači, ki so ciljali na politiko varčevanja. »Peterle gradi vilo,« je pripovedoval ljudski glas, predsednik vlade pa je vztrajal v povprečnem bežigrajskem stanovanju. »Že 17 let se pojavljajo govorice, da gradim vilo na več koncih Slovenije, pa mi do danes še nihče ni prinesel ključev. Taka je torej resnica o mojem kupovanju nepremicčnin,« je odgovoril predsedniški kandidat Lojze Peterle.Dr. Vlado Miheljak, izredni profesor za socialno in politično psihologijo na Fakulteti za družbene vede in analitični kolumnist družbenih dogajanj, pravi, da socialni psihologi pojasnjujejo funkcijo čenč z vzpostavljanjem (vzajemne) socialne kontrole in da socialna psihologija pozna veliko študij, ki se ukvarjajo z empiričnim raziskovanjem fenomena čenč in govoric. Tako je denimo profesor Alex Mesoudi s škotske univerze St. Andrews preučeval vsebine besedil v kvaliteti reprodukcije in prenosa. Skupina desetih prostovoljcev je brala kratka besedila, potem pa so bili naprošeni, da zapišejo, kar so si zapomnili. Te zapise so posredovali drugi skupini, ki jih je prebrala in spet zapisala, kar si je zapomnila. Po četrtem krogu so ugotavljali, kakšna je kvaliteta prenosa in katere vsebine in detajli so bili bolj kvalitetno preneseni. Zaključki: vsebine, ki so bile vezane na osebe, so bile bolj podrobno prenesene. A ne vse enako. Najbolj so si poskusne osebe zapomnile in prenesle pikantne detajle, ki so bili vezani na intimnost, značaj, nemoralna dejanja itd. Čenče imajo vsekakor socialno-psihološko funkcijo, ker stopnja zaupnosti, intimnosti in zavezanosti utrjuje socialno povezanost skupine, znotraj katere se odvija. Prvinsko so čenče spontana dejanja, lahko pa se jih, podobno kot govorice, uporablja za politično in ekonomsko-propagandne cilje. Eno takšnih govoric je v javnost »vrgla« mladež SLS, namreč, da naj bi dr. Danilo Türk – po, kajpak, tajnem scenariju Gregorja Golobiča – prevzemal vodenje levice. Povezovanje z LDS oziroma levico naj bi ga nevtraliziralo in diskreditiralo kot možnega kandidata na desnici, kjer naj bi bil domnevni skriti predsedniški adut SDS. »Prejšnje stoletje je čenče institucionaliziralo in jim delno odvzelo dimenzijo socialne interakcije s pojavom tako imenovanega rumenega tiska. Ki ga seveda vsi odklanjamo, a hkrati po njem radi sežemo,« dodaja Vlado Miheljak. Jamstvo nesmrtnostiO tem, kaj jim pomenijo trači, kako so na njih vplivali, kako nanje reagirajo in se pred njimi branijo, smo skušali najti odgovore še pri nekaterih znanih Slovencih, ki se po svoji službeni dolžnosti ukvarjajo z njimi, pa tudi tistih, ki so njihove žrtve. Nekateri nam niso hoteli odgovarjati, drugi niso želeli komentirati najnovejše govorice o sebi, spet tretji so sicer nekaj povedali, a so hoteli ostati neimenovani.Andrej Drapal, partner agencije Pristop, svetovalec komuniciranja z javnostmi in lobist, meni, da se prek tračev ljudje vklapljamo v družbo, pa tudi, da je trač že osnovni komunikacijski mehanizem staršev pri vzgoji otrok. Na vprašanje, kako ravnati, ko postanemo predmet trača, odgovarja: »Veselimo se! Pomeni, da nas je življenje tračev postavilo na sceno. Najhuje je, če se temu upiramo. S tem moramo začeti upravljati. Pri tem ne bomo nikoli popolnoma uspešni – veliko je že, če bomo vsaj aktivni kretničarji. Trač je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi živemu človeku, saj to pomeni, da bo ostal živ tudi še po smrti. V resnici me vedno bolj zanima, kako trač dojema mene, kot to, kako ga dojemam jaz. Morda je to lahko učinkovit nasvet tistim, ki so zaradi tračev zafrustrirani.«Kaj pa »praktiki«, ki »uživajo« ta družbeni privilegij, da so lahko tudi v svojem zasebnem življenju na očeh (in jeziku) javnosti? Boštjan Lajovic, voditelj informativnih oddaj v nacionalni televizijski hiši, nam je razkril, da so ga trači na njegov račun na začetku prizadeli, zdaj se je na njih »navadil«. Prepričan je, da če na trač odgovoriš, opravljivcem daš nov zagon, novo snov za nadaljnje razvijanje trača. Na neresnične govorice je morda treba odgovoriti le, če povzročijo hujšo materialno škodo, sicer pa je rumeni tisk najbolje ignorirati.Gromko pa se je zasmejal v slušalko Uroš Slak, voditelj oddaje Trenja na Pop TV, ko smo mu povedali najnovejše govorice, da naj bi, ko bo Darja Zgonc spet sedla na voditeljski stolček, prevzel mesto odgovornega urednika informacijskega programa na Pop TV.»Tako reagiram na trače: smejim se jim… in si mislim svoje. Z njimi se ne obremenjujem, saj jih racionalno jemljem kot del posla, v katerem sem. Vsak odgovor nanje je prilivanje bencina na ogenj in tako prispevaš, da ljudje mislijo, da je res, kar se govori o tebi. Bom pa tale trač zagotovo povedal svojim šefom…«Iz kabineta guvernerja Banke Slovenije so nam glede našega vprašanja, kako gospod Gaspari komentira govorice o svoji morebitni predsedniški kandidaturi, sporočili, da nanj ne želi odgovoriti.Brez dlake na jeziku pa je bila zgovorna pionirka slovenskega »rumenega tiska« Bernarda Jeklin. »Trači so sreča malih nesrečnih ljudi. V njih najbolj uživajo predvsem tisti, ki se jim v življenju nič ne dogaja. Je njihovo nadomestilo za nekaj, kar ne bodo nikoli. Je kompenzacija za njihove frustracije. Moško opravljanje je bolj brutalno hudobno, bolj kot z besedami zamere raje rešujejo z 'eno na gobec'. Ženske smo pri opravljanju bolj pokvarjeno hudobne. Za očiščevanje svoje duše potrebujemo čustva, solze, zato se spucamo z zlobnim uživanjem, da gre nekomu drugemu slabo. Nekoč, ko sem začela s prvim slovenskim trač časopisom, smo bili Slovenci še nekaj bolj pridni, zdaj smo se časom primerno sprostili in smo bolj hudobni, privoščljivi. Če je imelo nekoč pisanje v Jani samo pridih ogovarjanja, sem že imela probleme, danes lahko vsak podivjano piše, kar hoče. Če nisi utrjen, če nimaš trde kože, je lahko hudo. Direktu se – v pozitivnem smislu – pozna, da ga ne vodi več Bojan Požar. Lady ni žleht, zato ima razmeroma visoko naklado. Tisti, ki pa so bolj žleht, berejo Novice, saj te zdaj prednjačijo po svoji 'hudobiji', znajo pa precej dobro 'obdelati' nesreče. Med opravljive časopise lahko delno uvrščamo tudi Mladino, samo da je njihovo Rolanje na visoki intelektualni ravni. Sama se tračem o sebi nasmejim – imam pač že utrjeno kožo. Gospe, kot sem jaz, se pač ne spodobi odgovarjati na bedarije,« o tračih razmišlja Bernarda Jeklin.Govorice oziroma že kar stereotipno prepričanje, da so ženske večje opravljivke kot moški, pa presenetljivo izpodbija raziskava antropologinje dr. Mojce Ramšak, ki razkriva, da je bilo v obdobju od leta 1985 do 2002 v kazenskih postopkih pri obtožbah kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime pravnomočno obsojenih precej več moških kot žensk. o je Anton Rop v svoji kolumni v Financah primerjal življenjepisa nemškega predsednika Horsta Köhlerja in našega odhajajočega prvega bančnika, se mu je zapisalo: »Zanimivo, ali bo tudi v zadnjem delu sledila podobnost? Ne vem, a možnost vedno obstaja, in takrat se bodo morda lahko nekatere današnje politične poteze na daljši rok pokazale kot presenetljivo dobre.« Stavek je sprožil panično reakcijo na slovenski desnici: Mitja Gaspari bo predsedniški kandidat nekakšne združene levice, ki se bo oblikovala pred volitvami, je pred dnevi završalo okoli ljubljanskih »informacijskih« vogalov. Resnica ali izmišljotina? Ljudski glas? Govorica? Opravljanje? Trač?