Kljub še vedno močnemu nasprotovanju nekaterih lobijev in predvsem glasbenih sindikatov, je jukebox konec tridesetih predstavljal industrijo, ki je ni bilo mogoče več ustaviti. Seveda pa vsi proizvajalci niso stavili na teatrske učinke, kjer bi Wurlitzerjevim domislicam res težko konkurirali, ampak so poskusili kupce prepričati drugače. Seeburgovi jukeboxi so bili od »velike četvorke« gotovo najbolj špartansko zasnovani. Njihove modele odlikuje premišljen dizajn brez nepotrebnega krašenja, zato pa so stavili na karto kvalitetne izdelave in tehnoloških inovacij. če je bil pri Wurlitzerju poudarek na spektaklu, je kreatorje pri Seeburgu predvsem zanimala kvaliteta reprodukcije. In noben jukebox ni zvenel tako dobro kot Seeburg. Svoj edini izlet v bleščavost in kanček frivolnosti so si leta 1941 privoščili v nenavadno oblikovanem modelu »Hi Tone Super«. Osrednji del je prekrivalo fasetirano steklo, za katerim se je prelivala svetloba. Daleč od pompoznosti konkurence, a vendar nekaj vizualnega dogajanja. Zato pa so že konec tridesetih let predstavili svojo inovacijo – jukebox na daljinsko upravljanje. No, to je bilo seveda letom primerno; zvočnik so vgradili v lastno ohišje in ga opremili z gumbi za izbor skladbe. Od vsakega je vodila žica do glavnega centra – gramofona z zbiralnikom. Prenosni del, torej zvočnik z menijem, so potem na vozičku prevažali od mize do mize in gostje so tako lahko imeli lastno zvočno kuliso za svojo mizo. Kasnejši modeli so imeli izpopolnjen mehanizem »daljinskega upravljanja«, saj je naročilo zdaj lahko steklo le po eni žici, vendar je za daljinski upravljalec vsaj v prvi fazi še vedno služil natakar. Pri AMIju so podobno idejo razvili v drugo smer. Njihova »avtomatska hostesa« je sprejemala naročila kar po telefonu. Gost se je torej preko telofonske slušalke povezal z hosteso, ki je v »zbirnem centru« sprejela naročila in ga ob pomoči izurjenih disc jockeyev posredovala v jukebox v lokalu, od koder je prišlo naročilo. Kot so napovedali v svojih reklamnih oglasih, so bile