Prva je bila seveda mama. Krasna ženska, ti rečem. Sem gledal neke fotke, ki so jo ovekovečile med rujnim grmičevjem na Škotskem, kamor je bila poslana na izpopolnjevanje. Taka lepota bi se danes brez težav tržila, nedvomno. Da se njeni mični geni niso ravno množično replicirali v meni, je verjetno posledica tega, da sem se pripetil po naključju, takorekoč po sili razmer. Načeloma sem bil takoj za, za resen odnos od A do Ž. Žal je ona imela druge namene, se je prekmalu pokazalo. Venomer je nekam hitela, tudi v najneugodnejših trenutkih in me puščala samega pred belo steno z mušjimi drekci, pred piskajočim radiatorjem ali pa vhodnimi vrati, na ultrapasnih tleh, med čevlji, škornji in dežniki. Protestiral sem na vse kriplje - glasno opozarjal nase in hlinil bolezni ali poškodbe. Naposled sem si priznal, da so bitja s tektonsko prelomnico sredi prsi nehvaležna in nezanesljiva. Tisti drugi, brez prelomnice, je bil še slabša naložba. Takrat je še veljala šega, da naj ima človek dva roditelja, da je možna izbira, čeprav so bile razpoke v sistemu že jasne in očitne. Moral sem se torej potuhniti, se sprijazniti s preučevanjem neživega sveta, recimo notranjosti vtičnic (je treslo kot satan), televizorja (se je kadilo in zaudarjalo) ali pa mlinčka za kavo (je bila cela pizdarija). Bil sem neznansko živahen, vsepovprek sem plezal čez nepremičnine in neredko padal, iz prvega, drugega, enkrat celo iz tretjega nadstropja. Arkade so pokale, kri je špricala in potem so ljudje na kratko pokazali nekaj več zanimanja zame. Guvernantam sem se obešal za krilo ali pa jih ščipal, do koder sem pač segel. Stalno so se nekaj cmerale, se menjavale kot po tekočem traku in me od prve do zadnje izdatno ignorirale. Bil je misterij, kaj sploh iščejo pri nas. Minila je večnost, preden se je ponudila možnost bolj poglobljenega komuniciranja s soljudmi, s sovrstnicami. Ob lepem vremenu sem jih mamil, včasih tudi gnal na travnik za blokom in jim tam s pomočjo različnih zeli raziskoval telesne odprtine. Kot Sienkiewicz, z ognjem in mečem, samo da sem jaz za konec humano pridodal sanitetne usluge. Tisto najslajše: obkladki iz oslinjenih regratovih listkov ali pa trpanje odprtin s kašo iz prežvečenega zelenja. Pozimi je bil poligon za kotlom v kurilnici, z bolj industrijskimi pripomočki. Hitro sem se naučil, da je za užitek treba najprej trpeti. In pa seveda, da če se že trpi, je bolje, da to zate opravijo drugi. Sosede so bile glede tega podobnega mnenja, upirale so se, šele golida sladkih besed jih je donekod omehčala. Čeprav so operacije imele praviloma blagodejne učinke na moje telo, sem globoko v sebi vedel, da so to vendarle otročarije, da me tisto pravo še čaka. Z zanimanjem sem zrl prihodnosti v fris in se medtem zabaval z blazinami iz kurjega perja, ki je znalo občasno prav neprijetno špikniti.