na gorečem štedilniku, pa smo dobili nov izum: prižgano bezgovo karamelo, izvrstno proti kašlju. TUKAJ na Malni ima vsak svoj jutranji red, deda pije slivovko, babica pa čaj iz grozdja. V četrtek je šlo vse kot po navadi, na peči so cvrčala jajca in po radiu so govorili vesti. Pa si je šla babica iz kuhinje naravnost med brajde po en grozd jurke – sveži čaj iz črnega grozdja je slajši od mane, dober za kri in še odžeja na mah. A pred hišo? Katastrofa. Doli pri štali, tik pred očmi psa Medija, je debeli črni potepuški maček prav zverinsko napadel kuro. Perje je letelo po zraku in drla sta se oba, kura in maček, pa še pes Medi je lajal, kot da bi mu kdo po repu skakal, cirkus! Babica Tončka je tekla kuri pomagat, pa se je namesto tega zapletla v brajde, da se ji je ubogi predpasnik od sile raztrgal čez hrbet. Gumbi so odleteli in šivi so bili fuč. Namesto da bi predpasnik vrgla v peč, je iz njega nastala platnena torba, mehka kot kurje perje in potepuška kot divji maček. Tudi kuro so rešili, še sreča, brez jajc na oko jutra ne bi bila več jutra. Le pes je bil na koncu poklapan kot polit cucek. Potepuški maček mu je ucvrl čez njivo na drevo in od tam ga ni pregnala niti nevihta, kaj šele cucek z imenom Medi: jezno sta se gledala ves dan, do teme. (Usoda predpasnika, Polne vreče zgodb) PIRAN je preplavil pojav hodečih vzmetnic. Povsod jih lahko srečaš, še posebej pri kakšnih temnih obokih in ozkih prehodih; vzmetnice za majhne postelje, jogiji za dva, polulane, raztrgane, ležišča za dojenčke. Vzmetnice hodijo same od sebe in same od sebe se znajdejo tam, kjer jih nihče noče, smetarji so obupani. Sredi maja sem šla po Župančičevi ulici navzgor in pred nosom mi naenkrat vstanejo štiri ogromne vzmetnice, stale so pokonci kot kres. Pa se spodaj nekaj premakne in vidim: nogice. Čisto prave, na las podobne človeškim, z zelenimi supergami. Hotela sem se zaplesti v pogovor, a ni šlo. Podplati so trmasto vztrajali pri molku in vezalke me sploh niso pogledale v oči. Malo naprej sem srečala smetarja Ademija, ki je iz Kosova. Vsi smetarji v Piranu so iz Kosova in Ademi je zelo na vice, smeje se brez zob. Ko je videl kres iz štirih vzmetnic, se je razkuril kot nevihta. Ampak nogice v zelenih supergah so jo že odkurile naprej, medtem ko so mestni mačkoni na starih jogijih pripravljali ribjo fešto. TRST me pomirja. Toliko penzionistov na enem kupu in vsi igrajo karte. Gino in Edoardo sta stara kamerada, eden je vojsko služil v Boki Kotarski, drugi pa v Torinu, štirideset let nazaj. Danes zjutraj smo v zalivu pri Ponte Rosso lovili ribe, dvanajst slokih zverin. Gino in Edoardo sta bila silno razočarana, kaj boš s tem drobižem. Drobižem?!, se mi smeje, juuuj, večerja je sijajna. Zjutraj grem na Stazione Rogers in naročim kapučin. Naročiti kapučin v Trstu je cela znanost, kaj boš, malega, v kozarčku, z mrzlim mlekom, kapučino, kapučin, kapučinček. En dan sem si vzela čas in naročila vse, kar je bilo na zalogi. To je bilo blagodejno, razmišljam, da bi si napisala svoj osebni slovar za dneve, ko bom spet vse pomešala in mi ne bo nič jasno. Stazione Rogers stoji čisto pri morju in je stara bencinska črpalka, ki jo je nekoč narisal veliki italijanski arhitekt Ernesto Nathan Rogers. Zdaj so jo spremenili v »umetniško črpalko«, kjer točijo kavo, prodajajo sijajne tortice in odpirajo umetniške razstave vseh sort. Prav letos Trst