ki jo je bila prisiljena sprejeti, tako osramočena, da je njen sin, ko je leta 1935 začel služiti denar, takoj poplačal dolg in se društvu zahvalil za pomoč. Življenje na robu preživetja je za šolo pustilo le malo časa in volje. Po sedmem razredu se je Joe raje začel učiti za mizarja, prepričan, da bo tako najhitreje in najbolje pomagal družini. Njegova mama je imela drugačne načrte. Ko je izvedela, da glasbeniki včasih zaslužijo tudi 35 dolarjev na teden, je kupila violino in poslala Joeja v glasbeno šolo. Za mizarja se je uspel izučiti, glasbenik ni postal nikoli. Violina je bila zanj preveč dolgočasna. Kakor sprva tudi boks. Če bi mogel izbirati, bi raje treniral bejzbol, a v klub kot temnopolti deček ni imel vstopa, zato je na dvorišču pač boksal s sosedovim dečkom. Sprva si je tako le krajšal čas, počasi pa ga je dejstvo, da mora za zmago opazovati nasprotnika, predvideti njegovo reakcijo in se v delčku sekunde odločiti, kako bo sam reagiral nanjo, začelo navduševati. Ko je leta 1931 ponovno srečal svojega nekdanjega sošolca Thurstona McKinneyja, michiganskega amaterskega prvaka lahke kategorije, in ga je ta prosil, če bi mu pomagal pri treningu, ni pomišljal. Samozavestno je odšel z njim v telovadnico in v petih minutah ugotovil, da ulično boksanje z resničnim nima veliko skupnega. Spoznal pa je še nekaj drugega. Potem ko je dobil par krepkih udarcev, je v navalu jeze nepazljivega nasprotnika zadel tako močno, da ga je spravil na tla. Če lahko dotolče amaterskega prvaka, potem ima najbrž talent, je ugotovil. In nič kaj navdušeni materi sporočil, da je njegova kariera violinista preteklost. Včlanil se je v brewsterski boksarski klub in leto pozneje že nastopil na svojem prvem tekmovanju, v poltežki kategoriji. Precej močnejši nasprotnik ga je sedemkrat podrl na tla in zmagal. Vendar ga ni dotolkel. Joe Luis, kakor se je odločil, da ga bodo najavili pred tekmo, ker se mu je Joe Luis Barrow zdelo predolgo, je zdaj začel trenirati še bolj zavzeto. Vrsta zmag, ki si jih je priboril v amaterskih vrstah, pa ni bila le potrditev njegove športne vrednosti, temveč tudi vir postranskega zaslužka, saj je leta 1933 za nekaj dolarjev na teden še vedno delal v Briggesovi tovarni. Za neizobraženega črnca v obdobju recesije kaj boljšega pač ni bilo na voljo, razen morda Fordova tovarna. Pred njo pa se je vila dolga vrsta iskalcev dela. Z zadnjim