Mario sicer izhaja iz družine glasbenikov, saj je mama pevka, oče igra na mandolino, brat pa trobento in kitaro. A vendar je moral mali Mario vklopiti vso svojo trmo in vztrajnost, da je premagal pomisleke. »Potreboval sem kar tri leta, da sem starše prepričal, naj mi kupijo violino. Najbrž sta mislila, da jo bom imel za igračo in me bo kmalu minilo. Sam pa sem že takrat vedel, da je to prava stvar zame.« Od šestega leta je namreč skozi okno trgovine z glasbili občudoval leseno lepotico, poslušal predvsem vihravo cigansko glasbo in sanjal o tem, da bo nekega dne tudi sam vihtel lok preko strun. Z devetimi je končno le stopil skozi vrata nižje glasbene šole in kot pravi sam, je bila njegova poklicna pot začrtana. »Igranje na violino je zame več kot le glasba, njen zvok me dvigne čez meje resničnosti, odpre mi vrata v nov svet, kjer sva samo violina in jaz.« Kljub vsej vznesenosti pa je Mariu jasno, da je ukvarjanje izključno z glasbo precej tvegana odločitev. Morda se stvari ne bodo izšle, tako kot si želi, pravi, a je vredno poskusiti. »Ostati moram z obema nogama na tleh. Odločil sem se za študij v Italiji, kjer mi sicer učni načrt ne ustreza preveč - še vedno je namreč v uporabi tisti iz leta 1912 - vendar je pač tako naneslo.« Kljub temu, da se je od doma odpravil že s sedemnajstimi leti, pravi, da so mu domači zaupali. »Širni svet te lahko kar hitro premami, da začneš zanemarjati študij. Vendar so morali starši verjeti v to, da so mi dali prave življenjske napotke, ki jih bom upošteval tudi, ko jih ne bo ob meni.«