znake nevroze in agresivnosti. Lahko bi še našteval. Problem so seveda najprej starši, ki se spreminjajo v duševno prazne zbiralce “reči”: statusa, denarja, hišne opreme, oblek, počitniških krajev itd. Ljubezen, družina kot skupnost, otroci so atributi življenja, ki cilja drugam, k stvarem pač. Nihilizem tu ni več filozofska postavka, ampak je zgodovinska stvarnost, ki se udejanja v reificiranih ljudeh, drugače si določenih dejanj in stanj preprosto ne moremo razlagati. Po televizijskih poročilih, ki imajo pretežno ustrahovalno vlogo ter manipulirajo z nevarnostmi (včeraj je bil kriminal, danes je to gospodarska kriza, jutri ne vem, kaj bo), sem slišal eno izmed tolikih strašljivih zgodb. Normalni oče zgledne družine, ki nima finančnih ali drugačnih problemov, nenadoma ustreli ženo, otroke in še sebe. Med raznim izvem, da je imel ta zgledni državljan doma zbirko neprijavljenih pištol in puško. Zglednega očeta, ki se mu je v hipu zavrtelo, bi morali po zakonu zapreti zaradi nedovoljene posesti orožja. Kaj počne človek s tremi ali štirimi pištolami in s puško? Sovražnika je pobil kar v lastni hiši. Če bi si moja žena namesto ogrlice za božič kupila revolver, bi v meni zazvonilo tisoč alarmnih zvoncev. Stvari pa se samo in nenadoma dogodijo. Mimo ekstremov pa je očitno, da mnogi starši s svojo odsotnostjo, brezbrižnostjo, čustveno plitvino, z nikakršno srčno in drugačno vzgojo vcepijo v otroke seme praznine, ki se bo jutri spremenilo v strupeno drevo in razžiralo človeka. To, žal, smo.